REGENERATIVNO KMETOVANJE

Anton Komat

Koncept industrijskega kmetovanja, ki je bil postavljen po vzoru velikoserijske proizvodnje v industriji in temelji na množični uporabi agrokemičnih sredstev, doživlja polom za polomom. Nekoč simbola napredka, vreča kemičnih gnojil in škropilnica, polna pesticidov, sta danes le še propagandna artikla korporacij, ki tehnologijo vzdržujejo le zaradi sijajnih dobičkov, ki jih zagotavljajo tudi obilne državne subvencije. To, da se z denarjem davkoplačevalcev zastruplja narava in uničuje zdravje ljudi, je eden od največjih absurdov sodobnega sveta. Seveda se ogromni dobički agrokemičnih korporacij prelivajo tudi v koruptivne namene s ciljem doseganja ustrezne zakonske obravnave (zaščite) te svinjarije in v propagandne slogane, med katerimi je najbolj uporabljena laž, da bi brez agrokemičnih sredstev zavladala katastrofalna svetovna lakota. Gospodje so namreč pozabili, da je industrializacija kmetijstva političen projekt, ki je v 19. stoletju s podeželja zagotovil milijone dodatnih rok mestnega proletariata za potrebe industrijske revolucije. Po industrijski revoluciji se je svet obrnil v smer globalizacije, ki je porodila multinacionalke, strahotno koncentracijo globalnega kapitala, ki premore toliko moči, da se kot mačka z mišmi igra z nemočnimi vladami posameznih držav. Korporativni šefi imajo politike kot lutke na vrvici. Danes pet največjih korporacij obvladuje tako agrokemična sredstva kot farmacijo, tako strupe kot zdravila za te strupe. Super kšeft, najprej prodaš strupe, potem pa zastrupljenim še zdravila. Strupi in zdravila so si nenavadno blizu, najbolj pa jih druži dejstvo, da ves denar leti v isto blagajno. Vendar so se tudi v korporacijah vse bolj zavedali krize, v katero so tonili, zato so kot rešitev ponudili gensko tehnologijo. Ta novokomponirana znanost je obetala fantastične dosežke, vsaj tako so zagotavljali njeni razglaševalci, ki pa so zasebno raje preštevali obetavne dobičke in strahotno moč ob manipulaciji z življenjem. Vse te mokre sanje pa so grobo prekinili rezultati HGP (Humane Genome Project), ki je bil končan aprila leta 2003. Rodila se je epigenetika, morda največja revolucija v biologiji zadnjega pol stoletja, ki je opravila z dogmo genskega determinizma, ki je temeljil na »genih, v katerih je zapisana naša usoda«. Rojstvo epigenetskega pogleda na življenje je prineslo smrt ambicijam po genetski manipulaciji, katere končna žrtev bi bil seveda človek sam. Clive Staples Lewis je v svoji knjigi Odprava človeka zapisal: »Če se uresničijo sanje nekaterih znanstvenih načrtovalcev, pomeni človekova osvojitev narave tako prevlado nekaj sto ljudi nad več milijardami ljudi. Gre za magovo kupčijo; odreci se duši in v zameno prejmi moč. Toda takoj ko se odrečemo svojim dušam, se pravi samim sebi, tako podeljena moč ne bo pripadala nam. V resnici bomo sužnji in lutke tistega, čemur smo dali svoje duše.« To je tudi sporočilo Goethejevega Fausta, hudič ti z veseljem podeli moč, vendar vedno pride dan, ko hudič pride po plačilo. Besede Lewisa me vsakič, ko jih prebiram, pretresejo, kajti mož mi je prinesel spoznanje, da prerojena znanost, kakršno imam v mislih, niti mineralom in rastlinam ne bi storila tega, kar sedanja znanost grozi, da bo storila človeku. S pomembnim poudarkom, da ne govorim o svobodni akademski znanosti, ampak o kupljeni znanosti, o ekspertokratih, ki jim pomeni več šumenje denarja kot šumenje listja dreves. Ti primerki, ki so odkrili svojega Mamona, dokazujejo, da je prodana znanost najbolj nevaren projekt sodobnega sveta. Če je ne bomo spravili pod nadzor, bodo gospodarji človeške vrste odpravili človeka. To se bo zgodilo, ko bo ljubezen do moči, dokončno prerasla ljubezen do resnice.

Če je bila industrializacija kmetijstva prevarantsko imenovana »zelena revolucija«, že vsaj nekaj desetletij poteka »kontrarevolucija« kot resnična zelena revolucija, ki združuje tako pridelovalce kot kupce hrane, tako kmete kot meščane. Kmete zato, ker so spregledali, da jim korporacije v imenu profita uničujejo rodnost prsti, osnovni vir preživetja; meščane zato, ker so doumeli, da jim korporacije v imenu profita uničujejo zdravje, Tako za izgubljeno rodnost prsti kot za izgubljeno zdravje pa ni nadomestila, obstoje pa alternative, ki ohranjajo oboje. Alternative imajo več imen: sonaravno kmetovanje, biotska pridelava, ekološka pridelava, permakultura, biodinamično kmetovanje ali pa regenerativno kmetovanje. Mnogo ste že brali o teh stvareh, danes pa si oglejmo nekaj o regenerativnem kmetovanju.

Ko govorimo o regenerativnem kmetovanju, je najbolj smiselno poudarjati, da gre za obnovitveno kmetovanje, torej za principe in prakse pridelave, ki obnavljajo že ogroženo rodnost tal, s celovitimi ukrepi restavracije mikrobiote, povečevanjem biotske pestrosti, izboljšanjem vodnega režima in strukture tal. Ne obstoji enovit recept za izvajanje ukrepov regenerativnega kmetovanja, saj so ti odvisni od lokalnih pedoloških, klimatskih in zgodovinsko pogojenih razmer. V vsakem primeru morajo celoviti ukrepi obsegati štiri temeljna pravila:

1. Čim manjši posegi v tla.

Nobenega oranja, predvsem pa nobenega frezanja tal s prekopalniki. Prekopalnik prinaša uničenje strukture tal, vodne bilance v tleh in dihanja tal (izmenjava O2 in CO2). Njegova ostra rezila razcefrajo vsa živa bitja, predvsem deževnike in členonožce, razsekajo hife gliv in strukturo bakterijskih biofilmov v tleh. Uprašeni delci tal se ob padavinah dvignejo na površino, kjer ob izsušitvi tvorijo neprodušno skorjo, ki kot oklep pokriva površino tal. Če k temu dodamo še zbitost tal, ki jo povzroča težka mehanizacija, je uničenje tal popolno. Pri regenerativnem kmetovanju je dovoljeno le površinsko rahljanje, kot pravimo, zračenje tal.

2. Biotska pestrost kulturnih rastlin in uporaba kolobarja.

Obširne monokulture ene same sorte rastlin so nenaravno gojišče za škodljivce in patogene, ki jim zaradi obilja hrane eksplodira reproduktivni potencial, kar prikliče množično uporabo pesticidov vseh vrst, od insekticidov in fungicidov do akaricidov in herbicidov. Namesto te škodljive prakse se uvajata redno kolobarjenje in pester nabor rastlin v mešanih posevkih.

3. Tla so ves čas pokrita.

V naravi lahko le kratek čas zremo gola tla, po umiku (regresiji) morja, po taljenju ledenikov, na obširnih plaziščih in požariščih ali po površini strjene lave po vulkanskih izbruhih. Tako izpraznjene površine hitro kolonizirajo pionirske rastline, med katerimi prevladujejo enoletnice, rastline kratkega življenja in obilja semen. Če pogledamo recimo njivo koruze v monokulturi, je ta po spravilu gola vsaj pol leta in prazen prostor takoj začnejo preraščati rastline, ki jim pravijo pleveli. Narava na ta način poskuša zaceliti rane, ki jih je povzročil človek, vendar tem zdravilnim posegom narave človek nameni strupe, v tem primeru herbicide. V izogib temu si v regenerativnem kmetovanju prizadevajo, da so tla ves čas skozi vse leto pokrita, tako z rastlinami kot z zastirko. Poznamo tako zeleno kot rjavo zastirko, zeleno za podporo zemeljskim bakterijam, rjavo za podporo zemeljskim glivam. Če dodamo še zadostne količine komposta smo dosegli ciljni nivo sodelovanja za naravo.

4. Domače živali v odprti reji.

Industrijsko kmetovanje je uvedlo intenzivno rejo živali, ki ima grozljive posledice. Na tisoče živali je stlačenih v zaprte prostore brez možnosti gibanja, pod umetno svetlobo, hranjene so predvsem z zrnato hrano (prevladuje GSO soja in koruza), preventivno tretirane z antibiotiki in hormonskimi pripravki, ki pospešujejo rast. To so ekstremne posledice specializacije v kmetijstvu, ki je ločila poljedelca od živinorejca. Poljedelcu nenehno primanjkuje naravnega gnoja, ki ga nadomešča s kemičnimi gnojili; živinorejec pa trosi gnojevko po travnikih, kar uničuje pestrost in številčnost cvetnic, čebele stradajo in obolevajo, metulji pa izumirajo. Regenerativno kmetovanje vrača mešane kmetije in gojitev živali v odprti reji.

Vsakdo lahko sodeluje pri uveljavljanju principov regenerativnega kmetovanja, kmetje na svojih njivskih površinah, meščani pa na svojih vrtovih ali tako, da se odpovedo industrijski hrani in z nakupi podpirajo kmete, ki regenerativno kmetujejo. Vsi pa moramo biti vztrajni in potrpežljivi in naj nas posvečuje končni cilj, ki je vreden vseh naporov.