PRITOŽBA ZAVRNJENA – MEDVEDI ŠE VEDNO NA SEZNAMU ZA ODSTREL

Alpe Adria Green, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice ter Lovska zveza Slovenije smo letos junija podali pritožbo na izdano Dovoljenje Agencije RS za okolje (ARSO), po katerem naj bi lovci do konca septembra 2020 pobili 115 medvedov, kar 80 od teh mladičev. Predlog za poboj 115 medvedov je podal Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), ki ga zanima samo proizvodna funkcija gozda, sem pa spadajo tudi gozdne živali. ARSO je na pritožbe treh stranskih udeležencev v postopku, 6.8.2020 izdalo Odločbo z odločitvijo – Pritožbe se zavrnejo.

Nato pa je takoj naslednji dan po odločitvi ARSO, da se vse tri pritožbe na Dovoljenje za poboj 115 medvedov zavrnejo, torej 7.8.2020, konfliktno interesni ZGS že podal novo vlogo na ARSO in predlagal odstrel še 220 medvedov v času od 1. oktobra letos do 30. septembra 2021. Prav to smo pričakovali in opozarjali javnost, saj so si interesne skupine že vnaprej določile kvoto medvedov, ki jih bodo pobili, in to tudi vključile v Strategiji upravljanja rjavega medveda (ursus arctos) v Sloveniji za obdobje 2020–2028. Tako bi v samo enem letu z odstrelom 335 medvedov drastično posegli v populacijo ogrožene in strogo zavarovane živalske vrste rjavi medved. Vendar dobiček je bil že vnaprej planiran in ga je potrebno realizirati, pa naj stane kar hoče.

Najprej ponovimo, da slovenska in evropska zakonodaja dovoljujeta odstrel medveda kot glavni ukrep upravljanja s populacijo medveda šele potem, ko so izkoriščena vsa preventivna sredstva (npr. prenehanje krmljenja medvedov, povečano financiranje zaščitnih ukrepov v okviru kmetijske politike, zeleni mostovi na avtocestah, kamere, ultrazvočni odganjalci itd.), česar pa se do sedaj ni implementiralo, niti ni videti, da bi se kdo na pristojnem ministrstvu s tem aktivno ukvarjal. Evropsko sodišče neumorno in ponavljajoče poudarja, da je potrebno najprej izkoristiti vsa preventivna sredstva pred izbiro skrajnega sredstva, ki je odstrel posamičnega medveda ob izpolnjevanju pogojev ogrožanja na podlagi posamičnega akta upravnega organa. Po habitatni direktivi, najvišjem zakonodajnem aktu EU, ni dovoljen odstrel zaščitenih vrst, ne v naravi in tudi ne v naseljih!

Direktiva o habitatih je bila sprejeta z namenom, da se prepreči izgubo biotske raznolikosti in ublaži upade številčnosti populacij zavarovanih živalskih vrst. Tako rjavega medveda in volka v svojem 12. členu uvršča med strogo varovane vrste in obenem prepoveduje poseganje v populacijo zavarovanih živalskih vrst. Državam članicam Direktiva nalaga, da vzpostavijo strog režim varstva, ki med drugim prepoveduje vse oblike namernega ujetja in ubijanja zavarovanih živalskih vrst v naravi ter njihovo namerno vznemirjanje. V 16. členu so določene izjeme, ki dopuščajo poseganje, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje od popolnega zavarovanja ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij. Jasno določa, da je treba pred vsakim posamičnem odstrelom izkoristiti vse druge možnosti pri reševanju problematike sobivanja človeka in medveda. Dovoljen je le odstrel tistega osebka, ki povzroča večkratno dokazljivo škodo na premoženju človeka ali je človeka napadel. In do sedaj se je to v Sloveniji, poleg kvotnih odlokov, tudi izvajalo.

Odločbo za izredni odstrel konfliktnega medveda izda ARSO. Konfliktne osebke (torej tiste, ki povzročajo večkratno škodo na premoženju človeka, ki pa je seveda primerno zaščiteno ali pa ogrožajo človekovo življenje) na podlagi posebej izvedenega postopka v skrajnem primeru odstreli interventna skupina na podlagi odločb za odstrel. Metode dela intervencijske skupine so bile do sedaj zelo učinkovite: večino primerov so rešili že s pogovori, kar nakazuje, da za zmanjševanje konfliktnih situacij ni vedno potreben odstrel. Letos pa je intervencijska skupina spremenila način svojega dela, edina rešitev, ki jo izvajajo, je odstrel. Spomnimo se mladega medveda iz Rakitne pri Ljubljani. Po letnih kvotnih odlokih izvajajo lovci v Sloveniji enega najhujših odstrelov v svetovnem merilu, saj je iz narave z odstrelom vsakič izločenih več kot 20 % celotne populacije medveda.

Tako se je oblast letos, po izvedenih odstrelih 200 medvedov in 11 volkov (ubitih je bilo 25 volkov) po neustavnem interventnem zakonu (za katerega doslej še nihče ni odgovarjal), ponovno odločila za skrajen ukrep: kvotni odstrel medveda. Seveda pripomb stranskih udeležencev (društev, ki imajo pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih postopkih), ki so opozarjali, da je vladni ukrep utemeljen na enak ali prilagojen način kot pri dokumentih, ki jih je MOP izdajalo v preteklih letih in so bili s strani sodne veje oblasti spoznani za nezakonite oziroma neustavne, ni upoštevala.

Spomnimo, da je Vlada RS že od leta 2012 nezakonito »upravljala« s populacijo medveda z letnimi odloki o odstrelu in tako so lovcem in ZGS izročili monopol nad našim medvedom in spodbujali preprodajo z medvedjim mesom, danes smo že največji izvoznik medvedjega mesa v Evropi. Poskrbeli so, da se s pobitimi medvedi in deli njihovih teles lahko trguje, čeprav je trgovanje z ogroženimi vrstami v svetu strogo prepovedano, kar je Slovenija kot podpisnica konvencije CITES, ki ureja to področje, dolžna spoštovati.

Leta 2018 je izvršitev takratnega odloka zaustavilo upravno sodišče, ker Ministrstvo za okolje in prostor ni uspelo dokazati družbene nesprejemljivosti medveda v primeru preštevilčne populacije. Nato je 20.6.2019 slovenski parlament na pobudo Ministrstva za okolje in prostor po hitrem postopku sprejel interventni zakon na predlog ZGS in LZS, po katerem naj bi lovci do konca aprila 2020 iz narave »odvzeli« 200 medvedov. Razloga za sprejetje zakona naj bi bila porast poročil o napadih zveri na rejne živali in omajan občutek varnosti pri prebivalcih območij, ki se prekrivajo z življenjskim prostorom medveda in volka. Kljub peticiji s 13.500 podpisi ljudi, ki so nasprotovali odstrelu medvedov in volkov, ter kljub ugotovitvam stroke, da splošen odstrel zveri ni učinkovit za zmanjšanje škode, je bil sprejet interventni zakon, do katerega so se negativno izrekli najprej zakonodajno-pravna služba državnega zbora, nato del strokovnjakov in lovcev. Nato so poskusili še z predlogom novele interventnega zakona, po katerem bi pobili še 240 medvedov. Ko je sporni interventni zakon aprila 2020 ustavno sodišče razveljavilo (Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (Uradni list RS, št. 43/19) se razveljavi, http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US32385), je državni zbor umaknil predlog novele zakona, ki je predvidevala še večji odstrel. Na žalost so ustavni sodni mlini vrteli tako dolgo, da so v tem času lovci že vse pobili in tako realizirali neustavni zakon.

»Kmetijska ministrica je razjarjenost kmetov preusmerjala na sodišča in nevladne organizacije. Po razlagi obeh ministrov (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Ministrstvo a okolje in prostor – op. a.) so škode, ki so jih utrpeli rejci drobnice in drugi kmetje, nastale zaradi sodnih odločb. O tem, da so v preteklosti državni odloki o odvzemu zveri iz narave padali na upravnem sodišču zato, ker so bili nezakoniti, ni bilo govora.« (Delo, 24.8.2020, Sobivanje skozi puškino cev: V naši deželi pobijajo medvede: po načrtu večinoma mlade živali.)

Zdaj pa je v načrtu poboj kar 335 medvedov in interesne skupine na čelu z ZGS so neverjetno kreativne pri iskanju rešitev, kako zaobiti slovensko in mednarodno zakonodajo. S pripravo pravilnikov, odlokov, interventne zakonodaje, »strategij« ali drugih dokumentov, ki odstrel vsebinsko in številčno utemeljujejo na enak oziroma prilagojen način kot v prejšnjih letih in ki so bili sodno razveljavljeni, ne morejo spremeniti nezakonitosti uvajanja lova na zaščiteno živalsko vrsto.

Račun za nezakonit poboj medvedov in volkov pa bo še izstavljen in odgovorni morajo biti pripravljeni, da ga plačajo – razen če nam oblast (ponovno) dokaže, da živimo v nepravni državi.

Dosedanji ukrepi in dejanja MOP na področju upravljanja z velikimi zvermi (kvotni odstreli) so bili razveljavljeni oziroma spoznana za nezakonita in protiustavna s strani sodne veje oblasti. Tudi zadevni predlog predstavlja način kršenja zakonodaje, mednarodnih obveznosti in odstop od stroge zakonske zaščite, ki prepoveduje ubijanje zavarovanih vrst.

Že vodenje zadevnega postopka, s katerim so določili odstrel 115 medvedov, je v nasprotju z:

· Zakonom o ohranjanju narave (ZON),

· Direktivo Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva o habitatih, 16. členom Direktive o habitatih,

· Zakonom o zaščiti živali,

· Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah,

· 5., 72. in 73. členom Ustave Republike Slovenije (URS).

Strog varstveni režim vrst določajo tudi mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je tudi Slovenija:

· Bernska konvencija (rjavega medveda uvršča med zelo ogrožene in strogo zaščitene živalske vrste – Dodatek II), v uvodu izpostavlja, da prosto živeče živalstvo pomeni naravno dediščino,

· Konvencija o biološki raznovrstnosti,

· Alpska konvencija,

· Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES).

Pri zavarovanih živalskih vrstah, ki so ogrožene na širši ravni, ne le v posamezni državi, obstaja širši družbeni interes za poseben režim pravnega varstva. Zato lov na te živali ni dovoljen. Mogoč je le odstrel na podlagi posamičnega upravnega akta v primerih, ko se pojavi problematični medved, ki ogroža ljudi ali njihovo premoženje.

Medveda ogroža uničevanje in krčenje življenjskega prostora zaradi prometne infrastrukture, intenzivnega kmetijstva in naseljevanja ljudi v habitate zveri. Medvedom se vedno znova prekinjajo selitveni koridorji in z gradnjo avtocestnih in železniških povezav onemogočajo stiki. Pri nas se z ulovom in mesom medvedov trguje in najboljše je prav meso mladega medveda, ki ni bil hranjen z mrhovino. Človekovo krmljenje medveda predstavlja izjemno visok delež (preko 25%) njegove dejanske prehrane, če upoštevamo, da gre za divjo živalsko vrsto. Povprečna starost pobitih medvedov znaša manj kot tri leta, medvedji mladiči pa živijo z materjo dve leti. Medvedov kožuh je zaželena trofeja, njegove tace so draga delikatesa. Medvedje meso v prestižnih restavracijah v alpskih državah sodi v vrh gastronomske ponudbe in je sploh najdražja »divjačina«. V Sloveniji so trije večji ponudniki divjačine, ki ponujajo tudi medvedje meso. To so štajerski Gozdič (http://www.gozdic.si/), dolenjski Meglen (http://divjacina-meglen.si/), znan po medvedjih šapah, in škofjeloški Nimrod (https://www.nimrod.si/). Slednji je z 2.200 tonami letno drugi največji ponudnik divjačine v Evropi.

Za učinkovito izvajanje ukrepov zaščite rejnih živali na območjih pojavljanja medveda in volka se je Evropska komisija odločila, da bo državam članicam v celoti povrnila stroške zaščite rejnih živali. Države članice lahko zdaj zahtevajo povračilo 100% stroškov za pripravo in ukrepe sobivanja, da bi se lažje in hitreje prilagodile na vrnitev velikih zveri v Evropo. Kmetje in rejci lahko prejmejo polno nadomestilo za naložbe v zaščitne ukrepe in povračilo škode, ki jo povzročijo velike zveri, na primer volkovi in medvedi, pa tudi šakali. Poleg tega prejmejo kmetje polno nadomestilo tudi za posredne stroške.

Zaščita rejnih živali je torej ključna za zmanjšanje konflikta med rejci in velikimi zvermi. Trditev, da so zaščitni ukrepi predragi in je odstrel velikih zveri bolj učinkovit, je postala ne relevantna. Številne študije so pokazale, da dovoljenje za lov dejansko povečuje krivolov, kar še potencira težave pri zaščiti ogroženih vrst. Ustrezni ukrepi za zaščito živine so se izkazali učinkovitejši od rednega odstrela medvedov in volkov. Na primeru finske, norveške in švedske raziskave se je pokazalo, da za krivolov ni razlog materialna oz. finančna korist, ampak kljubovanje evropski politiki zaščite velikih zveri. Krivolov na velike zveri izvajajo lovci in je podprt s strani ruralne javnosti.

Dopolnilno krmljenje je eden od razlogov za višjo stopnjo rasti populacije medvedov v Sloveniji. Krmljenje medveda skrajša obdobje zimskega počivanja, saj mu ni treba iskati hrane v naravi. Še vedno več kot 25 % medvedje prehrane predstavlja krma, ki jo nastavi človek. Krmljenje povzroča visoke koncentracije medvedov okoli krmišč in poveča možnost konfliktnih situacij z medvedi. Na krmiščih za medveda se hranijo tudi druge divje vrste živali, zato obstaja velika nevarnost, da se na krmiščih prenašajo bolezni med živalskimi vrstami. Krmljenje pozitivno vpliva na plodnost medvedov, zaradi rednega krmljenja se zmanjša obseg gibanja medveda, saj ima stalni vir hrane. Mladiči imajo večje možnosti preživetja zaradi večje koncentracije maščob. Medvedke imajo zaradi krmljenja mladiče, ko so mlajše.

Zmanjšanje krmljenja bi povzročilo upočasnitev rasti populacije medvedov na bolj naravno stopnjo, s čimer bi se zmanjšala gostota medvedov na nekem območju. Ob pripravi Strategije upravljanja z medvedom do leta 2028 pa interesne skupine trdijo, da krmljenje ne vpliva na porast populacije medveda in ko se soočijo z izsledki raziskav, ki so dokazale ravno nasprotno, z enim stavkom zaključijo: Krmljenje medveda je v Sloveniji tradicija. O učinkih krmljenja na povečanje populacije medveda ni nobenega dvoma. Najučinkovitejše reševanje konfliktov med človekom in medvedom, oziroma bistveno boljša alternativa kot poboji je, da se medvedom onemogoči dostop do visoko kalorične krmne hrane.

Zakaj redno vnaprej določiti število živali, ki jih bodo pobili – 220 medvedov in 30 volkov, če nihče od teh še ni povzročil nobene škode in ni ogrožal človeka? Poleg teh številk dodajmo številke tistih, ki jih ustrelijo s posamezno odločbo, številke krivolova, nesreč na cestah in prehodih, naravne smrtnosti, smrtnosti zaradi bolezni itd. V Sloveniji verjetno ni naključje, da so rejci, ki zahtevajo odstrel medvedov, največkrat tudi člani lovskih zvez, lastniki restavracij, kjer ponujajo medvedje meso, izvozniki medvedjega mesa in organizatorji lovskega turizma, kakor tudi člani strank, ki vlagajo predloge interventnih zakonov za poboje medvedov in volkov.

Medved in volk sta naša naravna dediščina, ki jo želimo in moramo ohraniti tudi zanamcem, sta pomemben člen v delovanju ekosistema, z njima se moramo naučiti sobivati. Brez določanja številk, koliko jih lahko živi in koliko jih bo pobitih, nagačenih in prodanih za dobiček posameznikov. In prav nihče se ne spomni, da smo lansko leto sprejeli dodatno točko v 5. členu Stvarnopravnega zakonika: živali so živa čuteča bitja!

Trenutno najbolj uporabljena ukrepa, odstrel in krmišča, prispevata samo k večanju problema. Pri oblikovanju novih ukrepov v podporo živinoreji bo Slovenija tudi po letu 2020 sledila strateškim usmeritvam slovenskega kmetijstva po večji samooskrbi z mesom in mlečnimi izdelki. Za namene spodbujanja poljedelstva se bo usmerjala živinoreja na območja izven ravninskih delov. Živinoreje ne bomo omejili, prav nasprotno – širili jo bomo na območja, kjer prebivajo divje zveri.

Cilji kmetijske politike se prav tako ne skladajo s cilji politike in ukrepov varovanja narave, zaradi česar prihaja do konfliktnih situacij. Vlada bi morala podpreti sobivanje ljudi in velikih zveri s pravočasnimi in poučnimi informacijami, z nadomestili za zaščitne ograje za zaščito rejnih živali, z nadomestili za od zveri napadene rejne živali, predvsem pa s spodbujanjem pašništva z uporabo pastirjev in pastirskih psov – slednji ukrep se je v praksi izkazal kot najbolj učinkovit.

Obstoječi sistemi reje drobnice v Sloveniji pa še vedno temeljijo na konceptu upravljanja, katerega cilj je nadzorovati gibanje živali s ciljem njihovega usmerjanja na izbrane pašne površine ter tako doseči maksimalen učinek izrabe krmnih površin. Ti sistemi reje so skladni z obstoječimi cilji kmetijske politike in za njihovo izvajanje so na voljo izvedbeni ukrepi (neposredna plačila in investicijske podpore). A na območju volkov in medvedov še ni zadostno uporabljen sistem reje, ki bi kmetijam zagotavljal višjo stopnjo varovanja pašnih živali pred napadi zveri, najpogosteje volka.

Ali je za takšno stanje odgovorno trmasto vztrajanje pri tradiciji – krmljenja in lova (tudi lov na avstralske domorodce je bil nekaj časa tradicija), dobičkarski interesi posameznikov, strah pred zvermi ali kaj tretjega, je pravzaprav nepomembno. Pomembnejše je vprašanje kdaj bomo kot družba sposobni doseči kritično maso, ki bo presegla trenutni nivo izkoriščevalskega odnosa do živali in okolja ter se aktivno zavzela za ohranjanje vrst in narave za naše potomce, kot tudi strogo kaznovanje tistih, ki bodo delovali za lastne interese in/ali interese bogatih skupin in posameznikov ter s tem uničevali naše skupno naravno bogastvo. Skrajni čas je že, da za kršenje zakonov s področja varovanja narave odgovorni tudi odgovarjajo – tako tisti, ki nezakonito pobijajo zaščitene vrste, kot tudi tisti, ki bodisi zaradi neznanja, pritiskov interesnih skupin ali lastnih koristi sprejemajo neustavne zakone za poboje teh vrst.