top of page

Po nareku hujskaštva

BERNARD NEŽMAH – MLADINA

Kerozin, sodstvo in medved


Po iztirjenju vlaka z izlitjem kerozina pri Rižani ni na kraj dogodka prvi prihitel okoljski minister Simon Zajc, ampak ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek. Pohvalila je hiter odziv urgentnih služb, napovedala, da bo proga prevozna spet v petek (3 dni po nesreči), in zaključila, da je nesreča dokaz, da je gradnja drugega tira več kot nujna.

Okoljsko pretnjo, ki grozi z uničenjem vodnega vira, je uporabila za promocijo gradbenih poslov!????? Ne edina, Primorski dnevnik je denimo izpostavil, da je vzrok počena zračnica, toda vzrok nesreče je dvajsetletno odlašanje z gradnjo drugega tira. -?????

Zgodila se je tehnična napaka, ko je popustil material, nekaj, na kar človek ne more vplivati. Res? Pred pol stoletja se je po novi železniški progi prvi pripeljal predsednik Tito, cela dežela je bila navdušena, o pomislekih pa ni bilo govora. – Kako usodno je potegniti železnico prek vodnega zajetja! Preveliko tveganje za okolje, saj nikoli ne veš, kdaj se pripeti neslutena katastrofa.

Tudi v Ljubljani je direktor vodovoda Krištof Mlakar pri projektu trase kanalizacije prek vodnega zajetja Savlje vehementno trdil, kako so materiali za pol stoletja brezhibni. Toda ni ga garanta, ki bi lahko stoodstotno zagotovil, da bo vodno zajetje neprodušno varno. No, že sama modrost države, ki ima zakon, ki prepoveduje gradnjo nad vodnimi zajetji, je očitno vračunala možnost nesreč. Le da ga vlade, ministri in inšpektorji ne jemljejo resno. To, kar zdaj preti Primorcem, se lahko čez kako desetletje ponovi Ljubljančanom.

Drugače kot ministrica, ki šteje finančno izgubo železnic in luke, je ravnal direktor rižanskega vodovoda Martin Pregelj. Kot varuh vode je izrekel, da je potrebno zaščititi vodni vir in onesnaženi teren sanirati pred dežjem, ki bi pomenil grozljiv izliv kerozina naravnost v vodno zajetje. Preprosto, na tehtnici sta hitra sanacija proge za potrebe biznisa in temeljita odstranitev plasti tal, v katere je poniknil kerozin. V prvem hipu je ostal sam s koprskim županom, medtem ko okoljski minister še ni razumel, kaj je v igri.

V Mariboru so kriminalisti kazensko ovadili partnerja grozljivo pretepene sodnice Danijele Ružič. Teden dni nazaj se je oglasil predsednik Vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ki je napad takoj povezal z neupravičenimi verbalnimi kritikami sodstva. A še preden bi pozabili na njegove besede, se je izkazalo, da je tragedijo sodnice uporabil kot orožje v svoji bitki z javnimi presojami sodnih odločitev. Od prvega med sodniki bi pač pričakovali, da bo skrbno izbiral besede in da ga dejstva ne bodo demantirala že v sedmih dneh. A vmes je znova zapustil sodniške klopi in se oglasil v javnosti po napovedi uvedbe parlamentarne preiskave o zlorabi tožilstva zoper nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. 20-krat so ga obtoževali pred sodiščem, a so vse zadeve padle ali bile umaknjene. Vsekakor močan razlog pretehtati, kako so delovali ti postopki. Toda vrhovnik Florjančič je javno dejal, da se boji, da bo zdaj mednarodna institucija Greco postavila Slovenijo v okvir vzhodnoevropskih držav, ki imajo problematičen odnos političnih oblasti do sodstva.

Zanimivo, ne tožilstvo ne sodstvo nista ocenila za potrebno pretresti konkretna ravnanja tožilcev vs Kangler, zdaj ko naj bi to počeli v parlamentu, pa bo to škodovalo državnemu ugledu!????? Narobe svet: v oči bijoča slika zlorabe tožilstva za obračun s politikom ne kliče po preiskavi njene utemeljenosti, ampak jo je po njegovem treba pozabiti.

Še bolj radikalni primer hujskaštva kot orodja za sprejemanje odločitev je sprejetje zakona, ki odreja interventni poboj 200 medvedov. Poglejmo predzgodbo: poslanci so pred meseci sprejeli zakon s to vsebino, zoper katerega pa se je pritožila druga stran. Kajpak ne medvedi, ampak njihov zagovornik Alpe Adria Green. O zadevi so potem začela odločati sodišča, vse dokler ni medijski pritisk za odstrel in končno napad medvedke z mladičema na osemdesetletno gospo, postavil stvari na glavo. Poslanska večina odločitve ni prepustila sodiščem, ampak jo je z interventnim zakonom spet vzela v svoje roke. Klasično vmešavanje politike v pravosodje, le da Vrhovno sodišče ob tem molči.

V državi je s tem zavladal zakon hujskaštva. Ker je en medved napadel človeka, država ni odredila odstrela le napadalca, ampak zahteva 200 medvedjih glav. Tako kot je med drugo vojno nemški okupator za svojega ustreljenega častnika izvajal povračilne represalije in dal postreliti po 100 civilistov.

Toda medved ni le zver, ampak tudi avtohtoni prebivalec Slovenije, ki je zaščiten z zakonom. Ni ga dovoljeno streljati, razen v izrednih razmerah, za katere pa potrebujejo lovci parlamentarno odobritev. Kakšna zaščita pa je, ko lahko na leto postrelijo četrtino populacije!??????

Kot če bi rekli, da imajo črnci v državi belcev enake pravice, razen kadar jih parlament z zakonom odvzame eni četrtini.

Seveda pa velja stopiti prek apriorne naklonjenosti do medvedov in vzeti zares tegobe domačinov, ki jih preveva strah pred zverjo, ki jim vdira na domača posestva. A zakaj se je medvedja populacija tako silno razmnožila in zakaj nekoč previdni kosmatinec tako lahkotno brska po smeteh v naseljih?

Lov na medveda in z njim medved v kulinariki je danes silni biznis, ki je povzročil množično nastavljanje hrane, ki je žival navadilo, da hrana ni več nekaj, kar je treba iskati, ampak samoumevni plen, ki mu ga nastavlja človek. Kaže torej, kot da so medveda iz divje živali, ki postopa po gozdovih, spremenili v piščanca-pitanca. A z eno napako – ohranil je silno moč edine živali, ki lahko zlahka pokonča človeka.

Skratka, odgovor ni le v redukciji števila medvedov z odstrelom, ampak v prepovedi krmišč, ki delujejo kot farme medvedov.

Comments


Featured Posts
Check back soon
Once posts are published, you’ll see them here.
Recent Posts
Search By Tags
No tags yet.
Follow Us
  • Facebook Black Square
  • Twitter Black Square
  • Google+ Black Square
bottom of page