MOL nima gradbenega dovoljenja za odsek kanala C0

V luči zadnjih dogodkov na ljubljanskem vodonosniku med Ježico in Savo, ko je policija zaščitila zasebno lastnino v skladu z Ustavo RS pred nasiljem izvajalca Mestne občine Ljubljana, Alpe Adria Green (AAG) sporoča javnosti, da MOL nima gradbenega dovoljenja za razkopavanje zasebnih parcel na tem delu vodonosnika.

Minister Zajc stalno ponavlja, da ne more ukrepati kot mu nalaga odločitev državnega zbora, po kateri bi moral ustaviti dela na vodonosniku, češ, da ima MOL gradbeno dovoljenje.

To ne drži. Investitor MOL (država pa je soinvestitor) nima gradbenega dovoljenja za posege na zasebne parcele na tem področju.

Kljub temu skuša MOL z nasiljem protipravno razkopavati zasebne parcele.

Zahtevamo, da minister Zajc takoj zaustavi nadaljevanje del na tem območju, saj ima sklep državnega zbora ali pa naj odstopi. Lahko se na terenu prepriča, da gradbenega dovoljenja za posege na njive MOL nima. Poleg tega ima v svojem sestavu okoljsko inšpekcijo, ki mora izdati odločbo o ustavitvi del..

Nasilje in kršenje predpisov je stalnica pri izvajanju investicije v povezovalni kanal C0 preko glavne zaloge pitne vode za glavno mesto Slovenije.

Tako je MOL dobila dovoljenje od Zavoda RS za varstvo narave za uničenje gozdnega predela pod Avtošolo Ježica v širini 6 m, ki je zaščiten z Naturo 2000. Dejansko pa je bil izvršen posek gozda in njegovo izkrčenje v širini 24 metrov, to je 4x več. MOL je morala plačati kazen, ampak nje to ne briga, ker dejansko nima zelene duše, za kar se proglaša.

Vodovarstveno območje za ljubljansko pitno vodo ni kot so druga podobna območja. Dodatno je, z zakonom, zaščiteno kot kritična infrastruktura, kar pomeni, da je potrebno maksimalno zmanjšati tveganja za njegovo onesnaženje.

Načrtovani kanal C0 pa to tveganje bistveno povečuje.

Evropska unija je že leta 2006 pričela z opredeljevanjem kritične infrastrukture po vseh državah članicah, predvsem zaradi naraščajočih terorističnih groženj pa tudi okoljskih onesnaženj. Viri pitne vode za mesta z več kot 100.000 prebivalci spadajo v kritično infrastrukturo. In pitna voda je poleg energetike in komunikacij med tremi najpomembnejšimi infrastrukturami vsake države. Za prebivalce pa je pitna voda gotovo na prvem mestu.

Odgovornost za zmanjševanje tveganj za kritično infrastrukturo ima predsednik države kot vrhovni poveljnik obrambnih sil. AAG ga je k zaščiti vodonosnika kot kritične infrastrukture ponovno pozval že v lanskem letu, a še po več mesecih ni dobil odgovora. Za pitno vodo kot kritično infrastrukturo glavnega mesta Slovenije sta odgovorna tudi ministrstvo za obrambo in ministrstvo za okolje in prostor. Oba ne storita ničesar za ustavitev del, ki povečujejo tveganje za usodno onesnaženje pitne vode za prebivalce Ljubljane.

Izgovor, da se je projektiralo že 1991 pomeni samo veliko strateško napako v projektu, saj se je od takrat odnos do pitne vode in okolja nasploh bistveno zaostril, celo v ustavi je zapisana. Starih načrtov se ne vleče v današnji čas. Podobna težka napaka je na drugem tiru Koper-Divača. Od prvih načrtov je tehnika močno napredovala in množica predorov, ki podaljšujejo izgradnjo je povsem nepotrebna in napačna.

Povezava: