Hrup vetrnih elektrarn je zdravju škodljiv – 3. del

Vetrne elektrarne (VE) močno onesnažujejo okolje s posebnim hrupom, ki je zdravju škodljiv in katerega vir je v vrtenju krakov, kot smo obrazložili v 1. in 2. delu ter navedli spletne strani, kjer se lahko podrobneje poučimo o njem. Prebivalcem sta najbolj nevarna nizkofrekvenčni hrup (pod 200 Hz) in infrazvok (pod 20 Hz) ter še posebej njuna pulzna, sunkovita značilnost. Pulzi dosežejo visok in nesprejemljiv nivo hrupa, prodirajo skozi zaprta okna in se okrepijo v notranjih prostorih (odboji od sten, resonanca). Merjenje hrupa vetrnih elektrarn samo v enotah dBA je nepravilno, ker s filtrom A izločamo zdravju škodljiv hrup vetrnic

V Sloveniji moramo zato zahtevati in sprejeti predpise, po katerih bo določeno merjenje hrupa VE brez filtriranja v celotnem spektru hrupa. Vetrne elektrarne moramo obravnavati s kritičnim pristopom, z dejstvi, kot je običaj v vsaki znanosti in tehniki. Le tako pridemo do jasnih predstav o njihovem škodljivem vplivu na prebivalce in s tem tudi o razlogih za nasprotovanje vetrnim elektrarnam v Sloveniji. Proizvajalci vetrnih elektrarn in investitorji se pravega merjenja hrupa VE bojijo. Pri politiki skušajo doseči, da ga ne bi merili. Tako ostanejo prebivalci in nevladne organizacije žal edini, ki meritve in ustrezne predpise zahtevajo. Primer je danski proizvajalec VE Vestas s pismom danski okoljski ministrici leta 2011, v katerem odklanja merjenje celotnega hrupa VE, češ da bo moral potem vetrnice postavljati na večji razdalji od hiš, kar bi mu zmanjšalo dobiček. Koliko pa je še javnosti neznanih pritiskov …

Poglejmo, zakaj filter A bistveno zmanjša in odstrani škodljiv hrup VE, katerega škodljivost z leti obratovanja samo še narašča in se nanj ne da navaditi. Življenjska doba VE je 20–25 let. V svetu o tem ni nobenega dvoma, pravilnih meritev in študij ter pritožb je zelo veliko (glej 1. del: epaw.org). Predpisi, ki zahtevajo merjenje hrupa VE samo v dBA, so zato za prebivalce škodljivi. Značilnost filtra A najdemo na spletu, npr. pod Hyperphysics (Georgia State University, ZDA).

Diagram filtra A nam pove, da filter omeji zaznavo hrupa VE pod 200 Hz (nizkofrekvenčni hrup), skoraj povsem pa ignorira infrazvok (pod 20 Hz). Filter A je namreč prilagojen našemu ušesu, ki manj zaznava frekvence hrupa pod 200 Hz, infrazvoka pa ne zaznava. Seveda pa ta hrup vseeno obstaja, čeprav ga naša ušesa manj ali nič ne slišijo, kar seveda ni merilo za hrup, saj nas hrup vseeno zadene kot vibracije, ki škodujejo našemu zdravju in se pulzi v sobah še okrepijo (infrazvok prodre skozi zaprta okna). Pulzni hrup, merjen v decibelih dB brez filtra A, doseže visok nivo, tudi 70 dB (glej 1. del) in 100 dB (glej 2. del).

ZAKAJ JE OPREDELITEV IZRAZA »ZDRAVJE« ZELO POMEMBNA

Vrnimo se ponovno na opredelitev zdravja, kar je na kratko omenjeno v 1. delu. Ta je zelo pomembna, ker zdravje ni samo odsotnost bolezni. Prav opredelitev zdravja je bila ena od osnov ustanovnega dokumenta Svetovne zdravstvene organizacije SZO (angleško: WHO – World Health Organization, specializirana agencija Združenih narodov), ki je bil sprejet 7. aprila 1948. Mimogrede, 7. april je zato vsako leto svetovni dan zdravja. Opredelitev zdravja v ustanovni listini WHO se glasi: Zdravje je stanje popolnega fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja in ne le odsotnost bolezni ali slabosti. Zaradi pomembnosti te definicije navajam še originalni stavek: ”Health is a state of complete physical, mental and social well-being and not merely the absence of disease or infirmity.”

Na kratko, po WHO imamo pravico do kvalitetnega bivanja. In ta spada med osnovne človekove pravice, kar je tudi poudarjeno v ustanovni listini.

WHO je posebej obdelal tudi področje motenja spanca zaradi hrupa v več študijah. Leta 2009 je WHO, na primer, objavil Smernice glede nočnega hrupa za Evropo (Night Noise Guidelines for Europe). V njih poudarja, da stalno motenje spanca vodi do obolevanj. Skratka, v svetovnem merilu je škodljivost prekomernega hrupa za zdravje in dobro počutje prepoznana. Lani je bila v Ljubljani konferenca WHO za Evropo z zaključki, da je treba pospešiti prizadevanja za zdravje in dobro počutje prebivalstva. Žal pa ministrstvo za infrastrukturo z vetrnimi elektrarnami načrtuje ravno nasprotje tem prizadevanjem.

V 1. delu smo opisali izkušnje prebivalcev Dolenje vasi zaradi hrupa VE, ki jim onemogoča spanje ali jih budi sredi noči, so neprespani, tvegajo nesreče pri vožnji z avtomobilom …, pa še vrsta drugih škodljivih posledic je povezana s prekinjanjem spanja. Pri vetrnih elektrarnah je pulzni hrup tisti, ki neposredno moti spanec ali ga onemogoča. Prav pri tem lahko takoj uporabimo WHO definicijo zdravja. Namreč, če smo zaradi hrupa VE neprespani, še nismo bolni. Vendar nam WHO definicija zdravja omogoča, da se pritožimo zaradi škodovanja zdravju in dobremu počutju ter zaradi kršenja človekovih pravic.

Ker je torej hrup vetrnih elektrarn dokazano škodljiv zdravju in dobremu počutju že samo z motenjem spanca, kar je znano po vsem svetu, lahko trdimo, da vsak investitor, ki namerava postaviti vetrne elektrarne bliže od 3–5 km od hiš, namerno načrtuje škodovanje zdravju in dobremu počutju prebivalcev. Prepričan sem, da to spada že v področje kazenske zakonodaje.

V mirnem podeželskem okolju, še posebej v hribovitem svetu, je ponoči tiho. Vdor pulznega hrupa vetrnih elektrarn je v teh območjih toliko bolj izrazit in škodljiv. V že omenjeni knjigi zdravnice dr. Pierpontove (2009), ki je omenjena v 2. delu in ki je strokovno opisala škodljive vplive hrupa VE z raziskavami med prebivalstvom, so tudi ugotovitve strokovnjakov za hrup (akustikov) Kampermana in Jamesa, ZDA, da mora biti oddaljenost VE od hiš v hribovitem svetu večja od 3,2 km. O tem sta poročala na konferenci o hrupu v ZDA leta 2008.

Akustik Steven Cooper (Avstralija) se je posvetil zlasti meritvam hrupa VE zunaj in znotraj hiš, še posebej skrbno zaradi pritožb prebivalcev. Primerjal je občutenja stanovalcev in obratovanje vetrnih elektrarn. Ugotovil je, da so občutili pulze, čeprav VE ni bilo slišati. Prav tako so ljudje ugotovili, ne da bi vetrne elektrarne videli, kdaj obratujejo in kdaj so jih izklopili. Investitor je namreč natančne meritve naročil prav zato, da pride pritožbam ‘do dna’. Potrjene so bile ugotovitve o infrazvočnem pulznem hrupu, ki presega sprejemljiv nivo, kar je v osemdesetih letih že opisal dr. Kelley (omenjen v 2. delu). Lahko bi našteli še vrsto drugih študij, ki vse potrjujejo presežene vrednosti hrupa v nizkofrekvenčnem območju in hrupa infrazvoka, kot posledica vrtenja krakov vetrnic. Gotovo ste jih našli na straneh epaw.org.

WHO KONČNO TUDI O HRUPU VETRNIH ELEKTRARN

Kljub znanstvenim ugotovitvam dr. Kellyja in NASE v 80-tih letih prejšnjega stoletja in več kot petnajstletnemu obratovanju vetrnih elektrarn in pritožbam prebivalcev v zadnjem obdobju po svetu, je WHO končno v svoj dokument o hrupu vključila tudi vetrne elektrarne. V letu 2018 je izdala smernice na področju okoljskega hrupa za Evropo (Environmental Noise-Guidelines for the European Region). Žal pa kljub neizpodbitnim dokazom, da vetrne elektrarne proizvajajo zdravju škodljiv hrup v nizkofrekvenčnem območju (pod 200 Hz) in kot infrazvok (pod 20), kar je znano torej že od leta 1985, WHO še vedno navaja meritve hrupa s filtrom A, torej v dBA. Ugotovili pa smo, da je s tem izločen najbolj zdravju škodljiv hrup.

Vendar WHO vseeno priznava, da hrupa vetrnih elektrarn ni obravnavala celovito, kar bo verjetno storila v naslednjih letih. Pri mednarodnih organizacijah, ki jih sestavljajo države, kakršna je tudi WHO, pričakujemo, da vse kar sprejmejo, predstavlja kompromis med državami. Vetrni lobi pa je močan v skoraj vseh državah zaradi izventržnih finančnih ugodnosti ter zato, ker je povezan s politiko, kar opažamo tudi pri nas.

WHO v zaključku poglavja o hrupu vetrnih elektrarn namreč jasno navaja, da obstajajo pulzni hrup VE ter prav tako nizkofrekvenčni del hrupa in infrazvok. In tudi, da ga ta del hrupa razlikuje od hrupa drugih hrupnih naprav in prometa. Obenem WHO priznava, da standardne metode merjenja hrupa v dBA ne zajamejo nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka niti pulzne oblike hrupa. Ugotavljajo tudi, da je hrup vetrnih elektrarn odvisen od vrste faktorjev, ki pa so lokalne narave, na primer od vremenskih razmer, temperaturnega obrata (inverzije), smeri in jakosti vetrov, oblikovanosti krajine, nadmorske višine in drugih faktorjev, torej se ne da hrupa vetrnih elektrarn posplošiti, niti računsko z modeli predvideti. S temi ugotovitvami WHO potrjuje tudi naše domače izkušnje z VE pri Dolenji vasi. WHO dokument je tako vendarle argument za zahtevo po pravih meritvah v vsem obsegu frekvenc brez filtra A in po ustreznih predpisih. Dokler jih ni, pa vetrnih elektrarn ne bi smeli postavljati niti načrtovati ter s tem zavajati investitorjev.

“Po toči zvoniti je prepozno” so dejali že v srednjem veku, ko so z zvonjenjem skušali pregnati točo. Zato je nujno opozoriti vse odločevalce, občinske svetnike, poslance, ministre pri načrtovanju vetrnih elektrarn v Sloveniji, ki ima dokaj razpršeno poselitev v višjih legah, da pravočasno umaknejo načrte za množico vetrnih elektrarn. Naj si vzamejo čas in se malce poglobijo v dogajanje po svetu, kako trpijo tisoči prebivalcev zaradi pulznega hrupa VE.

NAČRTI Z VETRNIMI ELEKTRARNAMI IN CO2

Na Južnem Tirolskem (avtonomna pokrajina v Italiji), tudi alpski deželi, dajo veliko več na svoje prostorske vrednote kot mi v Sloveniji. Energetski razvoj, ki ne bi škodoval krajini, turizmu in prebivalcem tako kot vetrne elektrarne, so opredelili v dokumentu Energetski model – Južna Tirolska 2050 (Energy model – South Tyrol 2050). V njem ne predvidevajo vetrnih elektrarn, sončne elektrarne pa umeščajo na zgradbe, razen kulturne dediščine, nikakor pa ne na zemljišča.

Brutalno razvrednotenje gorske krajine zaradi načrtov o 19 vetrnih elektrarnah na grebenu Sattelberg (Italija), v bližini prelaza Brenner in meje z Južno Tirolsko, pa je leta 2012 sodišče preprečilo. Med argumenti je bila Alpska konvencija in tudi predpisi o zaščiti hribovitega sveta Južne Tirolske nad 1600 metri. Pri nas, na primer, krajine kot pomembnega turističnega produkta sploh ne priznamo. Kar velja seveda za primitivno politiko prostora, ki se boji vsakršnih zaščit, saj je brez selektivne strategije razvoja Slovenije.

Tudi v znanosti je argumentiran kritičen odnos osnova za napredek. Le politika ga ne sprejema. Enako v Nemčiji. Nemčija doživlja lekcijo o zgrešeni politiki na področju vetrnih elektrarn v okviru njihovega političnega ”Energiewende” (energijski preobrat). O tem obstaja več strokovnih študij, na primer: dr. Fritz Vahrenholt: Germany’s Energiewende, A Disaster in the making (katastrofa v izvedbi) (2017). Nedavno je bil nemški elektroenergetski sistem pred razpadom, po poročilu v časopisu Finance. Ni bilo vetra. Izpadlo jim je za 20.000 MW vetrnih elektrarn. S svojo rezervo je nemški elektro sistem pomagala reševati tudi Slovenija. Vetra pa ni bilo kaj več niti v sosednjih državah: Avstriji, Franciji, Danski in Veliki Britaniji. Nemčija je bila zaradi pomanjkanja vetra že večkrat na robu zloma. Poljska in Češka pa sta se zavarovali pred nenadnimi sunki vetrne elektrike iz Nemčije s prečnimi transformatorji.

Kaj gre narobe? Politika ignorira naravno zakonitost, da s seštevanjem naključnih, kaotičnih pojavov, kot so lokalni vetrovi, ne moremo dobiti stalnega vira, torej stacionarnega stanja. Z vetrnimi elektrarnami ne moremo zamenjati jedrske elektrarne, ki obratuje 24 ur, čeprav oba vira ne spuščata CO2 . Seveda pa je tudi vsakršna druga primerjava vetrnic in jedrske elektrarne (JE) nestrokovna in napačna, saj je gostota energije JE izjemno visoka, VE pa izjemno nizka. Poglejmo še, kakšen katastrofalno nizek izkoristek imata obe VE v Sloveniji:

Borzenov Center za podpore spremlja tudi učinkovitost obeh vetrnic v Sloveniji, ki jim plačuje elektriko. VE 15 je oznaka za VE Dolenja vas, v KS Senožeče, Občina Divača, z nazivno (teoretično pri nas) močjo 2,3 MW, višina stebra 90 m, ki obratuje večinoma z močjo do 1 MW, saj tudi na Primorskem ni stalnih močnih vetrov. Druga VE je v Razdrtem, z 1 MW nazivne moči, višina stebra 55 m. Preglednica razgali izredno nizek izkoristek (med 15 in 20 %) in majhne količine elektrike, ki jo mimogrede lahko privarčujemo za bistveno manjši denar ali pa ta denar raje vložimo v zmanjšanje uporabe kurilnega olja za gretje, kjer lahko neposredno izračunamo zmanjšanje CO2 . Izkoristek v prvih 8. mesecih leta 2019 je bil za VE1516,73 %, za VE Razdrto pa 14,84 %.

Pri navedbah, da naj bi vetrnice zmanjševale CO2 , zaradi česar naj bi jih sploh postavljali, že s tem, ker same ne proizvajajo tega plina, pa pridemo do zadrege. Namreč, vetrno elektriko prednostno prevzame omrežje. Znano pa je, da se mora proizvodnja elektrike stalno prilagajati porabi, sicer lahko pride do električnega mrka. Če torej zapiha veter in gre prednostno vetrna elektrika v omrežje, mora neka druga elektrarna zmanjšati svojo proizvodnjo.

Katera? Ali sta to na primer termoelektrarni na premog, šoštanjska ali ljubljanska, kar bi pomenilo zmanjšanje CO2 ? Ne, za ravnotežje v sistemu poskrbijo daljinsko vodene hidroelektrarne (HE), ki tudi ne oddajajo CO2 . O vlogi HE pravi direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) (Mladina, št. 41/2020): »Prav tako so HE pomemben element za vključitev večjega deleža nestanovitnih obnovljivih virov energije, kot sta sonce in veter, v električno omrežje. S svojo sposobnostjo hitrega prilagajanja proizvodnje namreč lahko sledijo spremembam potreb po energiji v omrežju.«

A tako torej, dražjo vetrno elektriko v omrežje, in to na račun cenejše in stalnejše hidro elektrike, ki tudi ne spušča CO2? Očitno obstaja pri načrtovalcih VE strokovna zmeda. Kaj potem sploh počno VE, če ne zmanjšujejo CO2? In še gospodarsko škodo delajo. Ne samo zaradi dražje elektrike, ampak tudi s tem, ker dobivajo podporo, ki gre v tujino za odplačilo vetrnic. Mar ne bi bolje izkoristili denarja, ki se zbira iz računov za energijo pri Borzenu, če bi ga investirali v Sloveniji v odpravo kurilnega olja, na primer z uvedbo toplotnih črpalk ali sončnih kolektorjev? S tem bi neposredno zmanjšali CO2 .

Nujno je, da se v Sloveniji problematika vetrnih elektrarn strokovno razčisti, saj ni predpisov, kot smo utemeljili, kakor tudi zato, ker prebivalcem grozijo državni in lokalni načrti za postavitev preko 100 vetrnih elektrarn, od tega kar 60 v KS Senožeče, ki bi dobesedno obkrožile 6 naselij, kar bi bil edinstven primer v svetu. Ali pa, zakaj potrebujejo Dravske elektrarne Maribor (DEM), ki upravljajo s hidroelektrarnami na Dravi z najcenejšo elektriko (pod 30 evrov za megavatno uro), še nekaj nezanesljivih VE nad 1.200 m na Košenjaku nad Dravogradom, v pristni naravi in v poseljenem širšem območju, kjer bi za vsako posekali 100 x 60 m (nogometno igrišče) gozda in izravnali razgiban teren, razširili ali zgradili ceste za transport tovorov izjemnih velikosti (70 metrov) in teže 30 in več ton ipd.? (glej fotografijo)