Čigav spomenik je sobetinska bioplinarna

Podravje, 06.04.2015  |  Mojca Zemljarič

Podravske bioplinske zgodbe so eno izmed najakutnejših področij gospodarsko-kmetijske dejavnosti v regiji. Nedavno smo poročali, da je v stečaju Robert Šijanec, lastnik bioplinarne v Ormožu. V postopku prisilne poravnave sta podjetji Bioplin Vargazon (Sobetinci) in Domen Jurša (Središče ob Dravi). Kot je možno zaslediti iz javno dostopnih podatkov, »na škrge diha« tudi lastnik bioplinarne na Destrniku Branko Arnuš.

Vargazonove in Jurševe kreditne obveznosti so bile že pred enim letom prenesene na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) oz. tako imenovano slabo banko. Zdaj so se na slabi banki znašle še terjatve destrniškega bioplinarja Arnuša. Odkrili smo tudi, da bioplinarna v Sobetincih sploh nima okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) za obratovanje. Agencija Republike Slovenije (Arso) je 1. julija lani izdajo OVD zavrnila. Podjetje Bioplin Vargazon se je na takšno odločitev sicer pritožilo. O pritožbi odloča drugostopenjski organ, to je Ministrstvo za okolje in prostor. Na Arso so v zavrnitvi dovoljenja zapisali, da iz gradbenih dovoljenj, ki jih je za gradnjo bioplinarne Sobetinci Vargazon na Upravni enoti Ptuj pridobival v letih 2009 in 2010, ni razvidno, da bi bila bioplinska naprava namenjena predelavi odpadkov. »Menimo, da je UE Ptuj gradbeno dovoljenje izdal za bioplinsko napravo, namenjeno predelavi biomase in ne odpadkov,« navajajo na Arso in dodajajo: »Če se v bioplinski napravi obdelujejo odpadki, bi bilo treba pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje za obdelavo odpadkov pridobiti pred gradbenim dovoljenjem. Pred uveljavitvijo nove Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (december 2013) je lahko bioplinarna obratovala brez okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov, če je šlo za predelavo odpadkov, ki so nastali v okviru lastnega kmetijskega gospodarstva. Od uveljavitve zgoraj navedene uredbe konec leta 2013 pa to več ni mogoče, ampak mora vsak predelovalec biološko razgradljivih odpadkov imeti pridobljeno pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje za njihovo predelavo. Od količine in vrste odpadkov, ki jih naprava namerava predelati, je odvisna vrsta okoljevarstvenega dovoljenja. Bioplinarni Vargazon je bila izdaja integralnega okoljevarstvenega dovoljenja (IPPC OVD) zavrnjena.« Arso tudi ugotavlja, da na območju bioplinarne Sobetinci organski odpadki, ki bi se lahko predelovali, sploh ne nastajajo oziroma v tistem času niso nastajali. Dovoljenje najprej dali, nato ga razveljavili Arso je Vargazonu okoljevarstveno dovoljenje, ki omogoča proizvodno zmogljivost predelave 149 ton vhodnih substratov na dan, aprila 2013 odobril. Na izdajo dovoljenja se je pritožila okoljevarstvena organizacija Alpe Adria Green (AAG). 19. decembra 2013 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje dovoljenje razveljavilo. Dan pred tem je v veljavo stopila tudi nova Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata. Prav pritožba AAG in uveljavitev uredbe sta dva temeljna dejavnika, zaradi katerih sobetinska bioplinarna približno leto in pol obratuje brez okoljevarstvenega dovoljenja. Če bi Vargazon na dan uveljavitve uredbe dovoljenje imel v rokah, bi se njegova bioplinarna klasificirala kot obstoječa. Ker dovoljenja ni imel (bilo je razveljavljeno), se bioplinarna Sobetinci definira kot nova. V skladu z uredbo pa je treba za novo napravo takšnega tipa, kot je v Sobetincih, zadostiti naslednjim pogojem (4. člen uredbe): »Pri načrtovanju bioplinarne je treba zagotoviti, da je zunanji rob območja bioplinarne od območij stanovanjskih, gostinskih, upravnih, pisarniških in trgovinskih stavb, sejemskih dvoran in razstavišč, stavb za kulturo in razvedrilo, muzejev in knjižnic, stavb za izobraževanje in znanstveno-raziskovalno delo, stavb za zdravstvo in šport ter športno-rekreacijskih površin oddaljen najmanj 300 metrov.« Arso v odločbi na dan 1. julij 2014 ugotavlja, da je najbližja stanovanjska zgradba od zunanjega roba bioplinarne oddaljena 25 metrov. Če pravnomočnega OVD za bioplinarno Sobetinci ne bo možno pridobiti, se zastavi vprašanje, čemu bo v prihodnje sploh še služil smrdeči betonski spomenik na obronku majhne podravske vasice. Tri bioplinarne: na DUTB 23 mio evrov Podjetje Bioplin Vargazon je v postopku prisilne poravnave. Na DUTB se je iz tega podjetja preneslo za 9,4 milijona evrov terjatev NKBM. Za 1,9 milijona evrov terjatev upnikov je priznanih v postopku prisilne poravnave. Zanimivo bi bilo vprašati, zakaj Okrožno sodišče v Murski Soboti, ki spremlja Vargazonovo prisilno poravnavo, ne odredi stečaja, saj dolžnik ne dosega v finančnem načrtu zastavljenih ciljev. Poleg tega Vargazon bioplinarno v Sobetincih formalno oddaja v najem, pa čeprav ta obratuje brez okoljevarstvenega dovoljenja. Tudi podjetnik Domen Jurša je v postopku prisilne poravnave. Kot je razvidno iz baze Ajpes, dolguje upnikom okrog 1,5 milijona evrov, 6,6 milijona njegovih dolgov do NLB je prenesenih na DUTB. Jurševa bioplinarna v Središču ob Dravi ne obratuje. Višje sodišče v Ljubljani v sklepu, izdanem 24. marca 2015, med drugim navaja, da naj bi ravnanja dolžnika Domna Jurše (z vlaganjem različnih predlogov na sodišče) nakazovala na zavlačevanje izvajanja postopkov, povezanih z insolventnostjo, in zlorabo postopka prisilne poravnave. Na DUTB so bili v zadnjem paketu (Abanka Vipa) preneseni dolgovi še enega podravskega bioplinarja, Branka Arnuša z Destrnika. Gre za dolg v višini 7,3 milijona evrov. Iz Ajpesa je razvidno, da Arnuš kljub večletnim izgubam sicer še posluje, a ima blokiran transakcijski račun. Premoženje še vedno v rokah dolžnikov Na DUTB smo naslovili vprašanje, kako to, da lastniki s premoženjem (ustvarjeno je bilo s kreditnim denarjem, ki se nikoli ni vrnil in so zdaj te terjatve prenesene na DUTB) še vedno razpolagajo oz. ga koristijo. Pojasnili so naslednje: »Dokler premoženje ni prodano v sodnem ali drugačnem postopku, z njim razpolaga lastnik. DUTB ni lastnica premoženja. Na delu premoženja ima ločitveno pravico in tega premoženja ne more zaseči, lahko ga le unovčuje po sodni poti.« Nadalje smo povprašali, kakšne načrte ima DUTB z upravljanjem teh terjatev. »Procese upravljanja v konkretnih primerih bomo lahko komentirali po tem, ko bodo odločitve dokončno sprejete in primeri končani. Kot smo že večkrat povedali, pa v splošnem velja, da DUTB upravlja svoje premoženje na način, da optimizira njegovo vrednost in ga ob primernem času odproda po najvišji možni vrednosti.«