Zalivski tok kot klimatsko stikalo
Anton Komat – strokovni sodelavec pri UO AAG
Med klimatologi se vse bolj poudarja največja grožnja, ki jo lahko prinesejo klimatske spremembe, preskok v nov fazni portret klimatskega sistema, izražen kot hiter prehod v novo ledeno dobo.
Če povzamem, topljenje ledu in snega na območju Arktike in Grenlandije bo v Atlantik sprostilo ogromne količine sladke vode, ki bo preusmerila, upočasnila ali zaustavila Zalivski tok. Zalivski tok pa ogreva severne predele Evrope in severovzhodni del Severne Amerike. V le nekaj letih bi te predele po najslabšem scenariju zajela nova ledena doba, po bolj milem pa »mala ledena doba«, podobna tisti v času med letoma 1450 in 1850. Torej nam ne bo peklensko vroče, ampak nas bo hudičevo zeblo. To pa zna imeti precej hujše posledice za civilizacijo.
O klimi Evrope.
Na globusu vidimo, da so zemljepisne širine večine srednje Evrope in Skandinavije enake kot na Aljaski, severni Kanadi in osrednji Sibiriji. Toda klima Evrope je bistveno bolj topla, saj je podobna kot v ZDA, ki ležijo mnogo bolj južno. Na Škotskem višavju se pasejo ovce, hkrati pa ob istem letnem času na isti zemljepisni širini po poledenelem Hudsonovem zalivu kolovratijo beli medvedi. Vzrok najbrž poznate, toplo vodovje z ekvatorja na sever Atlantika prinaša Zalivski tok, ki ga v največji meri poganjajo razlike v temperaturi vode in njene slanosti, njegovo pot pa določa Coriolisov efekt zaradi rotacije planeta. Zato Zalivski tok teče proti severovzhodu in ne proti severu, kamor ga poganja razlika v gostoti vode. Povratni globinski tok hladne vode pa iz podobnega razloga teče proti jugozahodu in ne proti jugu. V severnem Atlantiku toplejša voda izpareva, zato postaja bolj slana, obenem pa jo ohlajajo mrzli vetrovi s kopnega. Posledica je, da mrzla in bolj slana, torej težja voda Zalivskega toka nekaj sto kilometrov pred Grenlandijo potone do oceanskega dna, se obrne v nasprotno smer in nadaljuje pot mimo južnega rta Afrike v Pacifik. Iz Pacifika pa se v Atlantik pretoči ustrezna količina toplejše vode in orjaški planetarni krog termohaline cirkulacije je sklenjen. Zalivski tok ima povprečno širino 70 km in hitrost okrog 8 km/uro, pretok vode pa za faktor dvestokrat presega vsoto povprečnih pretokov 15 največjih rek na svetu!
Edina varovalka.
Morski tokovi nastanejo zaradi razlike v gostoti morske vode, ki nastane zaradi razlik v temperaturi in slanosti. Poleg tega jih »poganjajo« tudi vetrovi. Ker se ta čas količina padavin veča in je povečano tudi taljenje plavajočega sladkovodnega ledu, oboje povzroča zniževanje koncentracije soli in s tem gostoto vode v arktičnih morjih. Zato se manjša razlika v gostoti vode v arktičnih morjih in tople vode v ekvatorialnih morjih. Posledica je slabljenje jakosti Zalivskega toka, ki je edina varovalka, da severna polobla ne obtiči v ledeni dobi. Izračuni so pokazali, da bi že zmanjšanje jakosti toka na 30 % prvotne jakosti povzročilo začetek ledene dobe.
Geologi in paleoklimatologi so iz analiz vrtin sedimentov morskega dna prebrali spremembe poti Zalivskega toka. V času medledenih dob je Zalivski tok ubral smer na severovzhod od rta Hateras proti Veliki Britaniji. V času ledenih dob pa se je Zalivski tok pri Novi Fundlandiji v celoti usmeril na vzhod proti Španiji. Nihanja Zalivskega toka levo/desno so potekala v ritmu 100.000 let, prav tako kot obseg ledenega pokrova Arktike, premiki evropskih gozdov v smeri sever/jug in rezultati izotopskih meritev planktonskih radiolarij (morskih praživali). S tem je bila z različnimi meritvami (vzorci ledu na Grenlandiji in sedimentov na morskem dnu, pelodne analize itd.) potrjena vrsto let sporna Milankovičeva teorija ledenih dob, katere ritem je že omenjenih 100.000 let.
Do nedavnega so bili raziskovalci prepričani, da so prehodi med glaciali in integlaciali postopni in da trajajo nekaj stoletij, toda nove raziskave so prinesle presenetljivo spoznanje, da za dramatično spremembo klime zadostuje le nekaj let! V geološki percepciji časa je to, kot da bi s stikalom prižigali in ugašali luč. Prehod med glacialom in integlacialom ima značaj geološkega trenutka.
Živeti v času naslednje ledene dobe
Gledano s človeškimi očmi burnemu vremenskemu dogajanju sledi pozna pomlad, hladno poletje in snežne padavine že v septembru. Sledi leto brez pomladi in poletje s temperaturami nekaj stopinj nad lediščem ter nalaganjem snega, ki poledeni. Času brez poletij na severu sledi čas brez padavin v pasu ekvatorja. Posledici ustavitve Zalivskega toka sta ledena doba na severni polobli in huda suša okrog ekvatorja. Kaj bi to pomenilo za človeštvo, si težko predstavljamo. To dobro prikaže francoski dokumentarni film Gulf Stream and the Next Ice Age posnet leta 2006. V njem so francoski glaciologi pokazali, kako so ledene gore iz odlomov kanadskih ledenikov pritovorile morensko kamenje vse do francoske obale. Dramatične dogodke napovedujejo raziskave, ki so bile omejene na področje morja okrog Labradorja in Grenlandije, zato ne dajejo celovitega pogleda v dogajanje. Pravzaprav je čudno, da ob vsej klimatski histeriji nimamo dovolj dolgega niza potrebnih meritev v oceanih, kjer teče Zalivski tok, niti ne vemo, kolikšen delež toplote se izmenja med oceani in ozračjem. Obstajajo tudi nasprotne teze, ki problem Zalivskega toka obravnavajo kot »evropsko klimatsko mitologijo«. Njihovi argumenti temeljijo na zamisli, po kateri atmosferski prenos toplote za večkratnik presega morskega predvsem v zimskem času. Bomo videli, kaj nam bodo prinesli prihodnji klimatski dogodki.
Comments