»Vprašajmo raje, kaj ni narobe. Vse je narobe!«

Jelka Sežun – revija ZARJA

Vas je ob škandalu s poljskim mesom spreletela zoprna misel, kakšne nevarnosti nam uvažajo, pa za to večinoma niti ne vemo? Kaj pa tale, še strašnejša misel: kaj vse preži na nas – in nam potencialno streže po življenju – doma? V domnevno varnem zavetju? Kaj nam, na primer, priteče iz pipe in konča v naši juhi, kaj priteče izpod prhe in konča v naših pljučih.? O tem smo se pogovarjali z mikrobiologom in ekologom dr. Gorazdom Pretnarjem. Ki pravi, da se oglaša kot »zainteresirana in zaskrbljena strokovna javnost«. Zelo zaskrbljena, se je pokazalo.

Gorazd Pretnar – član UO AAG

In sva se začela pogovarjati … o legioneli. Res mislite, da že vse vemo o njej? Da zares razumemo, kako nevarna je v resnici in kako se je učinkovito znebiti? Legionela, pravi dr. Pretnar, »je sistemski primer, ki zajema tako rekoč vse, od politike, javnega zdravja do laboratorijev, ki testirajo, upravnikov in direktorjev hotelov, šol, vrtcev itd. To je krasen primer, kako po istem kopitu ne funkcionira ne hrana ne pitna voda, praktično nič. Odkritja in škandali, ki se v tej verigi pojavljajo, recimo pri hrani od vil do vilic, v zdravstvu spet na drug način, vse to pride na dan zaradi insiderja, žvižgača ali novinarjev ali pa morda kakšne nevladne organizacije. To pomeni, da v družbi funkcionirajo samo te tri točke, drugo pa ne.

Če se o nečem ne govori, potem to ne obstaja, če pa se že govori, obstaja samo tam, kjer je omenjeno, torej v bolnišnicah. Seveda pa je to daleč od resnice. Zdravniki redko posumijo na legionelo v akutni fazi, ki je podobna gripi ali prehladu, opazijo jo šele, ko je človek že intubiran, ko se borijo za njegovo življenje. Nato obvestijo epidemiologa, ta gre na teren zaslišat svojce, kje se je oboleli gibal, nato pokliče vzorčevalce iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, ki vzamejo vzorce na tistih mestih, kjer se je oboleli nahajal. Tu se v slovenskem prostoru krog zapre.«

Nenavadni primer obmorskega hotela. Takole se je začelo, poroča: »V enem izmed tukajšnjih hotelov smo imeli primer, ko so imeli tisoč legionel na liter. In tu je zdaj cela zmešnjava, en dober koktajl neznanja, politike, nesledenja novim znanstvenim izsledkom in indolence. Hotel so hiperklorirali, čez dobrih 6–7 dni smo naredili vzorčenje in zdaj ni bilo več tisoč legionel na liter, temveč 4500 na liter. Poklical me je direktor in rekel, z vašim laboratorijem mora biti nekaj narobe. Klorirali smo, pa jih imamo zdaj več kot prej, to ni logično! Takrat sem se začel bolj posvečati legioneli, saj se je tudi meni zdelo nelogično.«

Ker, domnevamo, niste strokovnjaki za legionelo, je najprej potrebno malo uvoda: »Legionela ima svojo naravno logiko. Med evolucijo, ki je vzporedno tekla za ljudi in za legionelo, se ta nikoli ni odločila, da bo človek njen gostitelj ali eden od gostiteljev, v katerem bi se naselila, razmnoževala in razširjala naprej. Legionela torej ni prenosljiva s kašljanjem in kihanjem.

Legionela se v naravi obnaša podobno kot v človeških pljučih. Dokler smo vodo pili še iz vaških vodnjakov ali iz zajetij, legionela ni povzročala takih problemov kot zdaj. Ko pa smo v hišah hoteli čedalje več udobja – poleg ogrevanja še toplo vodo, tuš, itd. –, smo naredili nov ekosistem, nov prazen prostor. Legionela v naravi ne živi zgolj samostojno kot nekatere druge bakterije, povezana je z amebo, tej se namreč v naravi pusti požreti. Za amebo je tipično, da nima svoje oblike, ker jo ves čas menjava, kadar se prehranjuje, s svojim telesom oblije tisto, kar hoče imeti na krožniku, v našem primeru legionelo, in tako nastane prebavni mehurček. Pomembno je vedeti, da ima ameba dvoslojno membrano, prebavni mehurček pa prav tako.

V človeških pljučih, to je mesto okužbe z legionelo, je veliko pljučnih makrofagov, ki se gibljejo enako kot ameba, počnejo enake stvari kot ameba, namreč oblijejo bakterijo, na katero naletijo pri svoji inšpekciji pljuč, tako nastane prebavna vakuolica, ki pa ni namenjena prebavi, temveč temu, da se ji pridruži še en celični organel, v katerem so encimi, pri amebi za prebavo, pri makrofagu za uničenje bakterije, ki je zašla v pljuča.

Znano je, da klor slabo deluje na populacijo legionel v vodovodnem sistemu, z dolgotrajnim kloriranjem je bivši IVZ (Inštitut za varovanje zdravja) skupaj z Onkološkim inštitutom dodobra sesul vse cevi, zato jih je bilo treba potem zamenjati. Tu gre za veliko neznanje. Ta reč z dvema membranama bi morala biti mojim bivšim kolegom na IVZ jasna. Kajti klor bi moral čez dve membrani, da bi prišel do bakterije, enako velja za antibiotike, ki morajo prav tako čez dve membrani. Zato je zdravljenje legionele tako težko. In klor neučinkovit pri dezinfekciji, legionela pa tako skrita in toliko bolj smrtna in nevarna.«

Matematika se v zadregi čoha po glavi. »Vendar pa zdaj vemo: ameba požre legionelo in tej je v prebavni vakuolici fino, v svojem genetskem materialu ima zapis za nekaj proteinov, ki preprečijo, da bi se encimi pridružili prebavni vakuolici, zato ostane v njej lepo zapakirana, pa ne le to, začne se tudi obilno razmnoževati. Tako iz ene legionele dobimo 300–350 legionel na eno prebavno vakuolico. Ko pa jaz to vodo dam v laboratoriju na gojišče, zraste ena kolonija. Predstavniki javnega zdravja še vedno smatrajo, da je ena kolonija ena legionela, toda v mikrobiologiji je ena lahko ena, lahko je deset, lahko pa nekaj deset tisoč. Matematika v mikrobiologiji vsaj na videz odpove. A ni še konec – ameba lahko v kratkem času poje več legionel. Moji kolegi raziskovalci so v eni amebi našteli toliko prebavnih vakuolic, da lahko naštejemo tudi 1500 legionel. Zakonska meja je pa postavljena nekje pri tisoč na liter. Toda če teh tisoč pomnožimo s 1500, dobimo precej veliko številko. Obstaja ‘paradoks doze’ – na eksperimentalnih živalih, ki imajo približno enako število pljučnih makrofagov kot človek, so delali poskuse, koliko legionel v aerosolu je potrebnih, da žival zboli. Ugotovili so, da mora biti to število zelo veliko. Meritve na mestu, za katero vemo, da se je tam bolnik okužil, recimo pod tušem v hotelu, pa pokažejo sto ali dvesto legionel, kar je bistveno premalo za okužbo. A ta rezultat lahko pomeni, da je to sto ali pa sto krat 1500. Takšnih primerov je kar nekaj. Potem pa pridejo uredbe, pravilniki, priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki pravijo, da do tisoč še ne bi ukrepali, ko je čez tisoč, je pa potrebna že cela gora ukrepov. Imel sem srečo, da sem imel proste roke, da sem lahko legionelo raziskoval, obiskal sem večino direktorjev hotelov, ti so mi odprli vrata, svojim hišnikom so naročili, naj mi pokažejo, kar bom hotel. Začel sem jemati vzorce izpod zalogovnikov ali iz 4000-, 5000-litrskih bojlerjev, ki so imeli grelce nameščene na prvi tretjini. Ne boste verjeli, tam notri so bile milijonske vrednosti!«

Toplo priporočamo. »Učinkovit ukrep je toplotni šok, ampak ne tako, kot je v navodilih napisano zdaj! Zdaj najprej narediš dezinfekcijo in takoj zatem reinfekcijo. Če bi bil zdajle v bolnišnici in bi vedel, da delajo toplotne šoke, se en teden zagotovo ne bi šel tuširat. Vroča voda legionelo sicer uniči – če pride do nje. Ampak ne pride. Mrzla voda pride v stavbo mimo števca za vodo – do njega je odgovoren skrbnik vodovoda. Če bi v tej vodi iskal legionelo, bi jo lahko iskal več let, pa se mi bo mogoče slučajno posrečilo, da bom našel eno, ker je ena na deset tisoč ali ena na sto tisoč litrov vode. V naravi sicer obstaja, a ni zelo pogosta. Zdaj pa pride ta legionela v kotlovnico, kjer je povprečno od 23 do 32 stopinj Celzija. Lep, topel prostor. Najprej pride v veliko posod z mehčalcem vode, tam se razmnoži, naredi biofilm, tega naredi potem tudi po ceveh, skupaj z drugimi bakterijami. Vsaka nova cev je prazen prostor, v katerem živa bitja vzpostavijo nov ekosistem.

Nato pride v bojler. Dotok hladne vode je spodaj, odvzem tople vode je zgoraj. Na dnu takega zalogovnika imate, odvisno od njegove velikosti, od 50 pa vse do 500, 700 litrov vode, ki se nikoli ne pregreje na več kot mogoče na 35–37 stopinj. Če se hočeš rešiti legionele in amebe skupaj, potrebuješ vodo, ki ima več kot 55 stopinj Celzija. Toplotni šok se izvaja od najbližje do najbolj oddaljene pipe, temu božjastnemu točenju tople vode pa grelno telo ni kos in temperatura pade tudi tja do 45 stopinj. Kaj smo torej dosegli? Veliko porabo, pa še vso tisto vodo, tistih 50–700 litrov vode, v katerih imamo več milijonov legionel na liter, smo spravili v vodovodni sistem. In smo tako naredili najprej dezinfekcijo in nato zelo hudo reinfekcijo. Tako imam zdaj od nekaj deset do nekaj sto metrov dolg vodni stolpec, v njem pa je nekaj milijonov legionel na liter, če sploh ne množim s tistimi, ki so v amebah. Tista nesrečna duša, ki se bo šla oprhat – naj bo to zdravnik, sestra ali bolnik, če govorimo o bolnišnici, ali pa v šolski telovadnici učitelj ali otrok, ali pa morda gost v hotelu – bo čez sebe spustila ta vodni stolpec, v katerem nam je legionela ušla. Ko bodo pa prišli jemat vzorce, je verjetnost, da bo takrat tam še legionela, majhna. Napisali bodo, da je verjetnost, da je človek zbolel prav v tem prostoru, zelo majhna. Kajti tega, kar sem vam zdajle povedal, tega znanja v slovenskem prostoru v glavnem ni.«

Diskretni šarm bele halje. »Zakaj pri nas prihaja do takih stvari? Ker so zdravniki tako naduti, da mislijo, da bodo ozdravili hišo na enak način kot človeka z antibiotiki – hišo pa s klorom. Ne gre. Človek ima imunski sistem in se vzporedno zdravi tudi sam, hiša ga nima. Tudi če so specialisti iz mikrobiologije, o ekologiji in naravi ne vedo nič. Ni znanja, vendar si ga kar sami pripišejo, ker pač nosijo belo haljo. Nekatere stvari, o katerih govorim, sem ugotovil sam, druge pa so ugotovili moji kolegi mikrobiologi, ekologi, biologi, ljudje, ki so raziskovali na terenu in želeli razumeti legionelo.

To je prva vrzel. Druga vrzel: arhitekti, gradbinci, strojniki. To so trije profili, ki se srečajo ob vsaki novogradnji. Morali bi poznati izbrana poglavja iz naravoslovja, zato da ne bi delali bolnih hiš. Prezračevanje v pametni hiši bo prej ali slej postalo leglo glivic, bakterij, spor in iz pametne hiše bo nastala bolna hiša.

Rešitev je zelo preprosta: v del bojlerja, v katerem voda ni nikoli pregreta, se privari dodatna cev, naredi se nekakšen obvod, vanj se montira Danfossovo pretočno črpalko, tako majhno, kot jih imamo doma na centralnih kurjavah. Danes je že veliko pametnih kotlovnic, nekatere že same delajo toplotni šok – ampak ker arhitekt ne ve, ker strojniku nihče ni povedal, ker tudi gradbincu ni nihče povedal, se legionela nahaja v šibkih točkah in se tam razmnožuje in razširja.

Rešitve pa so preproste. Ta črpalka se vklopi na timer ali pa se sprogramira, da se recimo vklopi ob štirih zjutraj za uro do uro in pol, sistem dvigne temperaturo na 75 stopinj in med tem pregrevanjem vodo prečrpava v zaprtem krogu bojlerja. Tako uniči legionelo na dnu bojlerja. Recimo dvakrat ali trikrat na teden.«

In tole je razlog, da smo izpostavili legionelo: »Kot imamo pri legioneli sistem od laboratorija do priporočil, tako imamo tudi pri varni hrani v vsej EU enak in podoben sistem.«

Varno očitno ni vedno tako zelo varno.

Pripis AAG: