Pripombe AAG na Strategijo upravljanja rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 2019 – 2028 in A
AAG je v zakonitem roku poslal na MOP pripombe, predloge in zahteve na Strategijo upravljanja rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji za obdobje 2019 – 2028 in Akcijski načrt za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji za obdobje 2019 – 2023
Pripombe AAG:
1. AAG zahteva, da se odstrel (”odvzem iz narave”) rjavega medveda NE uvršča v upravljanje medveda, niti v SM2019, niti v ANM2019. V nadaljevanju to zahtevo tudi utemeljujemo.
2. AAG zahteva, da se v obeh predlaganih aktih strogo loči poimenovanje postopkov upravljanja z medvedom. In sicer se mora odvzem nanašati zgolj na odvzem iz narave, pri katerem ostane žival živa. Z odstrelom pa žival ubijemo, kar pa je bistvena razlika. Tako ločitev zahteva tudi Habitatna direktiva, ki odstrela kot metode upravljanja populacije medveda sploh ne omenja. Izjemen odstrel se nanaša le na konfliktne živali po posebnem predpisu. Nikakor pa Habitatna direktiva ne predvideva odstrelov zaradi zmanjševanja populacije. SM2019 in ANM2019 sta torej v prekršku in sta nesprejemljiva.
3. AAG zahteva, da se odstrel odstrani iz SM2019 in ANM2019 tudi zaradi tega, ker krši tudi Zakon o ohranjanju narave (ZON 81.čl, 3.odstavek). S predlaganim odstrelom se uvaja medved kot lovna vrsta. Dikcija, da gre za omejen odstrel ne spremeni tega dejstva. Tudi druge lovne živali imajo predpisan omejen odstrel, na primer parkljarji. Odvzem po Habitatni direktivi tudi ne vsebuje odstrela. Izjema je, kot že povedano, v primerih posameznih živali, ki so konfliktne. Taka razlaga in odločba je bila sprejeta tudi na Upravnem sodišču, ki je spoznalo odstrel medveda za nezakonitega in velja kot pravna praksa na to tematiko ter je to treba upoštevati tudi v SM2019 in ANM2019.
4. AAG predlaga in zahteva, da zaradi konfliktov interesov pri Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS), ki spada po Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) upravljanje z medvedom v celoti strokovno prevzame Zavod RS za varstvo narave /ZRSVN), ki spada pod Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) in je veliko bolj logična rešitev, saj gre za naravo in se ZGS odvzame dolžnost za predlaganje vsakoletnih odlokov in morebitnih drugih aktov, saj od njega ni pričakovati po mnogih letih take prakse drugega kot odstrel medveda, ki pomeni kršitev cele vrste zakonov, direktiv in konvencij ter od 2019 tudi odločbe Upravnega sodišča.
5. Hkrati zahtevamo, da MOP s svojim ZRSVN prevzame upravljanje vse divjadi, ne le zaščitene, saj je vsa skupaj nedeljiva in predstavlja soodvisen del narave. Delitev divjadi se je pokazala za slabo, saj ZGS in MKGP sprejemata odstrele divjadi, ki je hrana zveri povsem napačno, kar ugotavlja tudi lovska organizacija. Predlog o odstavitvi ZGS od upravljanja divjadi oziroma zveri je že pred leti prišel iz vrst lovcev, ki so prvi opozorili na to škodljivo ravnanje ZGS pod pokritjem MKGP. ZGS je postala krvoločna organizacija in MKGP krvoločno ministrstvo.
6. Takoj je treba prekiniti trženje medveda kot odstrel, trofejo in meso. Ker to je zdaj
postal cilj odstrela. Gre za 1 – 2 milijona prihodka vsako leto za Zavod za gozdove (ZGS), ki upravlja z državnimi lovišči, kjer se največ na krmiščih streljajo medvedi. ZGS je tako v nesprejemljivem konfliktu interesov, ker je obenem predlagatelj odstrela, spada pa pod kmetijsko ministrstvo. ZGS je še v enem konfliktu interesov. Njegova osnovna dejavnost je gozdarstvo, izkoriščanje in upravljanje z gozdovi. In tako zaradi skrbi za mladice, tako sami izjavljajo, predlagajo prevelik odstrel parkljarjev tam, kjer je prostor zveri. Obenem pa spada ostala divjad pod kmetijsko ministrstvo, pri čemer lovci ugotavljajo veliko neusklajenost v območjih zveri, ki pa spadajo pod ministrstvo za okolje in prostor. ZGS tudi zaradi interesa po lesu gradi vlake in gozdne ceste, vnaša nemir s pretirano sečnjo na območjih zveri in je kriva za te vrste vpliv na razkropitev divjadi.
7. Nadalje, odstrela ni mogoče opravičevati in upravičiti, saj je lov na zaščitene vrste na osnovi prirasta vsako leto prepovedan po Habitatni direktivi in naši uredbi, ki je to direktivo prenesla v naš pravni red.
8. AAG nadalje ugotavlja, da SM2019 in ANM2019 nikjer ne dajeta zagotovil, da bo škoda zaradi odstrela medveda odpravljena. Sploh ne zagotavljata kmetovalcem ničesar. Škoda pa je pravzaprav tisto, zaradi česar nastaja pri nekaterih ljudeh negativno mnenje do medveda. z obema dokumentoma torej ne rešujemo osnovnega problema, to so škode. Od škod pa je odvisno tudi mnenje določenih, sicer manjšinskih skupin kmetovalcev, ki trpijo škodo.
9. Med zahteve vlagamo tudi peticijo proti interventnemu zakonu, ki je v številkah skoraj identičen z Odlokom2020 in povsem z Odlokom2018/2019 za medveda in volka. Peticija obsega več kot 13.500 podpisov iz vse Slovenije. Zato lahko smatramo peticijo za doslej najširšo podporo široke javnosti proti odstrelu medvedov in volkov in proti takemu nezakonitemu upravljanju z obema vrstama. Ankete, ki jih navaja obrazložitev so izraz nekaj rejcev, ki svojih živali nimajo dovolj zaščitenih, zato ni relevantna za utemeljevanje odstrela.
Peticija se nahaja na strani – povezava:
10. Namesto, da bi država sprejela ukrepe za odpravo škod, sprejema odstrele medvedov, ki tega ne rešujejo. To pa je v nasprotju z Habitatno direktivo, ki jasno določa, da je treba pred vsakim posamičnem odstrelu izkoristiti vse druge možnosti pri reševanju problematike obstoja obeh vrst. Tako iz SM2019 in ANM2019 sploh ni razvidno, kakšen je njegov cilj pri reševanju problematike in zakaj ta problematika sploh obstaja. Kaj namreč bo doseženo konkretno, z odstrelom? Nobene znanstvene obrazložitve dokumenta ne vsebujeta, kar je nesprejemljivo.
11. Pojavljanje medvedov bliže naseljem ima namreč zelo veliko vzrokov. Nič od tega ni obdelano obeh dokumentih, niti v njuni obrazložitvi.
– V Sloveniji nismo rešili problema fragmentacije območij življenjskega prostora medveda. Hrvaška ima na primer 11 zelenih mostov, mi nobenega. Poleg avtocestnega omrežja pa prihaja tudi do neusklajene gradnje gozdnih cest in vlak v osrednjem, robnem in prehodnem območju medveda.
– Dodatno k temu prispeva ograja na meji s Hrvaško in ne moremo več govoriti o enotnem prehodnem prostoru s Hrvaško. Ni predstavljena nobena študija vpliva na zveri, gradijo pa se še novi kilometri tudi tam, kjer je doslej ni bilo. Prostor preletavajo helikopterji, prihajajo ljudje (policija, vojska, migranti) in vozila v bistveno večjem številu kot doslej.
– Prav tako ni usklajen odstrel druge divjadi, ki je lahko hrana medvedu, čeprav poredko. Izjave lovske organizacije so jasne: odstrel druge divjadi v življenjskih območjih zveri je bistveno prevelik. Zato tudi medved išče hrano bliže naseljem oziroma jo najde pri slabo zavarovanih pašnih živalih.
– Že vrsto let se poudarja, da pretiravamo s krmljenjem medveda, a ni niti enega načrta, kako in kje krmljenje zmanjšati. Zato rodnost morda narašča, medved je postal krmna žival, tako kot ovce, samo, da živi prosto v naravi.
– V SM2019 je okvirno opisan ukrep zmanjšanja krmljenja, vendar ni znanstvene ali strokovne obrazložitve. Po našem laičnem mnenju je 10 % na leto, če prav razumemo dikcijo, bistveno premalo. Poleg tega so že zdaj poznana krmišča in manjka konkreten akcijski načrt po krmiščih, ne šele kot naloga za 2020 ali kasneje.
– Po gozdnih cestah in vlakah in po naravi se poleti (štirikolesniki) in pozimi (snežne sani) v življenjskih območjih zveri preganjajo vozniki, ki razpršujejo divjad in tudi zveri. Niti enega načrta ne ponujata oba dokumenta za rešitev tega problema, ki vpliva na preganjanje živali iz njihovega življenjskega prostora, niti v obrazložitvi se tega ne zazna.
– Prav tako bi morali omejiti sečnjo dreves v teh območjih, saj tudi zaradi hrupa in prisotnosti ljudi živali bežijo v bolj urbanizirane predele. V besedilu ne najdemo nobenega načrta, kako upravljati v teh območjih s sečnjo za hlodovino, ki gre v glavnem v izvoz, namesto, da bi se porabila doma in sečnjo zmanjšati.
– Kaotična je tudi urbanizacija območij medveda, nobenega usklajevanja občinskih prostorskih načrtov z obstojem medveda. Če zato medvedka z mladiči slučajno zaide na neko dvorišče v osrednjem območju, ker je pozidava narasla glede na njeno navajeno prejšnje gibanje, je kriv človek, ne žival. Tak primer je bil na Vrhu nad Želimljami. Stanovalci sploh niso obveščeni, da so gradili na osrednjem območju medveda in kako ravnati in kaj pričakovati in kako odvrniti žival brez streljanja.
– V Evropi se vzpostavljajo območja miru (Quiet areas). Slovenija pri tem zaostaja. Prav življenjski prostori medveda pa tudi drugih zveri so odlična priložnost, da postanejo območja miru. To je še ena od neizkoriščenih možnosti za zadržanje medveda v notranjosti območij.
– Velik, izjemno slabo izkoriščen preventivni ukrep za manjšanje škode je razvoj pastirstva, skupaj s psi. Ti so še danes v drugih državah na Dinarskem območju. In napačna je trditev, da ni denarja za zanesljivo varovanje pašne živine. V Evropi se dobi 100% financiranje za to. Šele nedavno smo izvedeli, da Slovenija več let ni znala poskrbeti za več denarja iz Evrope za zaščito rejnih živali, ampak le 50-60% delež, ko je ministrica za kmetijstvo izjavila, da je uspela dobiti 90%.
– Kmetovalec v področjih medveda mora dobiti 100 % pokritje stroškov za varovanje čred. Država ga mora tudi zavarovati pri zavarovalnici.
– V zvezi s škodami zahtevamo natančno analizo škod. Zakaj je do njih prišlo, kakšno je bilo varovanje, je bil prisoten pastir. Brez analize in na njeni podlagi izdelava rešitev, je vsaka razprava o upravljanju medveda lahko le ”šank” debata za to pristojnih ustanov in ministrstev.
– Povsem neizkoriščena možnost je tudi razvoj in uporaba odvračalnih sredstev za medveda. Na področju elektronike je obilo možnosti. Samo zdajšnji odločevalci niti nimajo tega namena, ker je cilj odstrel za vsako ceno.
12. Nekateri podatki o številu medvedov v Sloveniji so zelo sporni in niso dokazani. V javnosti se navajajo številke, ki nimajo strokovne utemeljitve, kot je na primer 1.000 medvedov. Zahtevamo neodvisno revizijo metod, ki naj bi dale te številke. Če zaupamo v genske analize leta 2007 in 2015 kot v edino doslej znanstveno metodo za medveda, pa so od tod naprej le še ugibanja o številu medvedov. Javnosti je potrebno dati bolj verodostojen podatek, zato je potrebna strokovna revizija raznih modelov in statističnih metod. Velike številke potem izrablja še politika, da prikimava odstrelu. Ker je to tako pomembno, je potrebna revizija, kot jo poznamo v znanosti kot recenzijo, ki je pri nas na tem področju ne poznamo.
13. Prav tako ne vemo, kdo vse se smatra za stroko na področju medveda. Zahtevamo navedbo, kateri posamezniki se lahko smatrajo za stroko in na katerem področju. Navesti je treba tudi reference, kot je to v znanosti običaj in nujnost, za utemeljitev strokovnosti.
14. AAG se ne strinja z obrazložitvami družbene sprejemljivosti. Dokler ne bodo odpravljene škode na pašnih živalih, nima sploh smisla delati ankete med prizadetimi. Zato so ankete in mnenja uporabljena za utemeljitev odstrela brez vrednosti. So tudi škodljive, saj so nestrokovne, ker ne upoštevajo razmer brez škod.
Kot smo zgoraj navedli, je še veliko neizkoriščenih možnosti, zato test, ki obravnava to vprašanje ni izpolnjen in je odstrel protizakonit. Obenem smo priča prav zaradi škod pravemu pogonu nekaterih proti medvedu. ZGS in druge ustanove niso sposobne predlagati ukrepov zmanjšanja škod na minimum ali jih odpraviti. V zgornjem delu teksta smo nekaj teh našteli, in to ne prvič, a jih nihče ne upošteva. Zato odstrel tudi ni upravičen.
15. Zaščita medveda presega zgolj lokalno prebivalstvo. Je splošna javna zadeva. Krivdo za škode nosi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ker ne financira v celoti potrebne zaščite pašnih živali kot to narekujejo lokalne razmere. Kmetovalci ne morejo nositi teh dodatnih stroškov. Prav tako morajo kmetovalci dobiti dodatne subvencije zaradi dodatnih del pri preventivi pred obiski medveda. Če tega ni, je tako kot bi ministrstvo naščuvalo kmete proti njemu. In to se zdaj dogaja. Nesposobnost MKGP in tudi MOP ne sme biti vzrok za odstrel. Kmetovalci morajo dobiti pastirje, ki jih plača država. Država pa zanje dobi denar od Evrope v 100%. Ne bomo zato streljali živali, ker nismo sposobni tega izpeljat.
16. MKGP mora izdati kmetu dovoljenje, da lahko goji živali v reji na območju medveda. V tem dovoljenju mora tudi zagotoviti vse za preventivo, vključno z vsemi stroški. Obenem mora zagotoviti denar od Evrope. Za vsak napad na slabo zavarovano čredo in bližino naselja bomo terjali odgovornost MKGP, ki slabo ščiti čredo in dovoljuje bližino naselja.
17. Prav tako je MOP odgovoren za širitev urbanizacije v območja medveda. Dovolj je drugod prostora, prostor teh živali mora ostati čim manj poseljen, o čemer mora MOP izdelati tako strategijo in dati navodila upravnim enotam in občinam. Zdaj tega ni. Še ena neizkoriščena možnost.
18. MKGP pa je tudi odgovorno za pašo ovac tam, kjer travo in zdravilne rastline potrebuje jelenjad pa tudi medved. Imamo primer na Sorici. Zato potem jelenjad hodi na njive in vrtove. Spet kaotičen razvoj brez strategije. Tudi ovce ne smejo biti povsod. Kakšna je ekonomika reje ovac pa javnosti tudi ni znano, in nas tudi zanima, zato želimo ustrezen odgovor.
19. Zahtevamo tudi na občinske meje natančno karto osrednjega, robnega in prehodnega območja. Posebej za medveda (Atlas okolja tega ne omogoča).
20. Obenem zahtevamo tudi kopije pogodb z Avstrijo in Italijo o vzdrževanju koridorjev medveda do njihovih meja.
21. Na vse točke zahtevamo odgovor neposredno na AAG. Smo subjekt s statusom javnega interesa, zato želimo širši javnosti odgovore in naš komentar k njim tudi sporočiti.
Comments