Počistili bodo odpadkovni kaos
Večer, 18 Maj 2016
Vlada se je lotila urejanja področja odpadkov in spisala operativna programa ravnanja z odpadki in preprečevanja z odpadki
Vlada je pod pritiskom že drugega (februarskega) opomina Evropske komisije, ki si ga je prislužila zaradi odsotnosti krovnega načrta ravnanja z odpadki, vendarle zagrizla v kislo jabolko in objavila osnutka programa ravnanja z odpadki in programa preprečevanja odpadkov ( pravkar se je iztekla javna razprava). Z obema načeloma želi preprečiti nastajanje odpadkov, zagotoviti evropsko predpisano ravnanje z njimi in določiti cilje, h katerim naj bi stremeli do leta 2020 in 2030, je dejala državna sekretarka na ministrstvu za okolje in prostor Lidija Stebernak.
Več kot 200 strani dolg in že četrtič dopolnjeni program ravnanja z odpadki z nad 50 ukrepi, za katerega sekretarka upa, da bo sprejet do konca junija, pa je zgolj začetek in pomeni le načelno usmeritev Slovenije, ne bo pa zavezujoč. Zavezujoči bodo šele spremenjeni zakoni, uredbe, direktive, izvedbeni akti in drugi predpisi – ki morajo vsi šele nastati. Kolikšno delo čaka vlado, je jasno iz besed Stebernakove: “V naši družbi moramo marsikaj spremeniti, predvsem celoten krog oskrbovalne verige od začetka do konca.”
Kako namerava država zmanjšati količino odpadkov?
V vladi si želijo, da bi državljani, industrija, gospodarstvo in vsi drugi deležniki v prvi vrsti poskušali preprečevati nastajanje odpadkov, tiste, ki nastanejo, pa bi ponovno uporabili, reciklirali, šele nato bi jih obdelali ter nazadnje odlagali na odlagališčih. Država se medtem zavezuje, da bo uredila register varstva okolja in vzpostavila evidence. “Če hočemo načrtovati dogajanje, potrebujemo dobro podlago in modele izračunavanja trendov,” je dejala vodja sektorja za odpadke na ministrstvu Jana Miklavčič. Teh evidenc zdaj namreč sploh nimamo. Sicer pa v vladi razmišljajo o povišanju okoljske dajatve po principu “povz- STEKLO TEKSTIL DRUGO ročitelj plača” (z okoljskimi dajatvami se obdavči onesnaževanje okolja, dajatve romajo v občinski ali državni proračun).
Dolgoročen cilj države je predvsem zagotoviti samozadostnost predelave komunalnih odpadkov in odstranjevanje mešanih komunalnih odpadkov. Med drugim bi bilo treba še urediti termično obdelavo, medtem pa je naprav za mehansko-biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov dovolj, tudi glede odlagalnega prostora nas do leta 2030 nima kaj skrbeti, je dodala Miklavčičeva. To ne drži povsem, naprav je resda dovolj, a so predvsem nesorazmerno razporejene po državi in zato imajo določene občine rešen problem z odpadki, več kot četrtina prebivalstva ali pol milijona državljanov pa ne.
Izvor težav delitev pristojnosti med državo in občine
Srž dolgoletnega kaosa je zakonodaja, ki ključne pristojnost na področju ravnanja z odpadki deli med državo in občine. Slednje denimo dejansko zbirajo in obdelujejo komunalne odpadke, ki so najbolj kritični, ter skrbijo za občinske javne službe (Snage), te pa za zbiranje ter obdelavo določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganje ostankov predelave ali njihovo odstranjevanje. Ob tem pa je spet vlada tista, ki predpiše naloge, ki jih morajo izvajati javne občinske službe, ter metodologijo za oblikovanje cen denimo odvoza odpadkov. Občine se morajo medtem samostojno vključevati v regijske centre za ravnanje z odpadki in rešiti ključni problem odlaganja in predelave. Država z zakoni predpisuje tudi vsa pravila ravnanja z odpadki (preprečevanje nastajanja, razvrščanje in načine ravnanja z njimi, pogoje za zbiranje in prevoz, trgovanje in posredovanje ipd.), uzakoni prepovedi, omejitve in druga pravila pri opravljanju dejavnosti ali v potrošnji. Država je dolžna poskrbeti tudi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja (denimo nedovoljeno odmetavanje) in kriti stroške. A ne za vse; zakon denimo ne zavezuje države za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja zaradi nezakonitega odlaganja komunalnih odpadkov. Za ta del so odgovorne občine.
Nadzor nad izvajanjem zakona o varstvu okolja (ta se prav tako spreminja), ki vse te deljene pristojnosti razporeja, spet opravlja državna inšpekcija za varstvo okolja. Poleg nje pa še nekaj drugih inšpekcij in carinski organi – vsak spet v skladu s svojimi pristojnostmi. Ker pa ravnanje s komunalnim odpadki, kot omenjeno, sodi pod pristojnost občin, je tudi nadzor nad tovrstnimi odpadki v pristojnosti občinskih inšpekcij (občina samostojno tudi predpisuje globe).
V praksi se ta zmeda odraža denimo tako, da ob sanaciji enega divjega odlagališča občina poskrbi za nelegalno odložene komunalne odpadke, ne pa za gradbene ali nevarne, ki so nemara na istem kupu – za te bi morala poskrbeti država (število divjih odlagališč po državi pa glasno priča o tem, kako je takšna deljena pristojnost uspešna). A to še ni vse, da je zmeda popolna, za ravnanje z določenimi vrstami odpadkov, denimo embalažo, električno opremo ali zdravili, skrbijo zasebne družbe, ki jim država preda del svojih pristojnosti.
Reševanje desetletja prepuščeno občinam
Tukaj ima država spet nekaj dodatnih težav, priznava Miklavčičeva, še posebno pri izrabljenih vozilih in odpadni embalaži. Pri izrabljenih vozilih težave že odpravljajo, saj je objavljen osnutek zakona, ki bo to urejal. Po novem naj bi tisti, ki bo odjavil vozilo, plačeval dajatev, dokler vozila ne proda ali prinese potrdila o razgradnji. Pri odpadni embalaži pa “embalažnine ne zadoščajo za pokritje stroškov, da se zakonito izpelje ravnanje z odpadno embalažo”, je priznala Miklavčičeva. “Tu nas čaka veliko dela.” PAPIR KOVINE EE-OPREMA
Po novem naj bi tisti, ki bo odjavil vozilo, plačeval dajatev, dokler vozila ne proda ali prinese potrdila o razgradnji
O tem, kako zmanjšati odpadke, (pre)malo
V nevladni okoljski organizaciji Alpe Adria Green pravijo, da sta oba osnutka programov “pripravljena zelo slabo, nestrokovno, predvsem pa je to mešanica zbira podatkov od vsepovsod, zapisane trditve pa so povsem neresnične in nerealne”. Predsednik organizacije Vojko Bernard pravi: “Evidence so neskladne z dejanskim stanjem, in kdor je pisal te programe, si v življenju še ni ogledal niti enega odpada, kaj šele sodeloval pri odstranjevanju odpadkov v naravi.” Programa sta pripravljena za točno določene lobije v Sloveniji, meni, ne uvajata “ekološke policije”, ki bi izdajala globe in sankcije. Obenem se ne rešuje ključno vprašanje, kako zmanjšati odpadke, pravi, saj je 90 odstotkov programa namenjenega ravnanju z odpadki, programu preprečevanja odpadkov pa le 10 odstotkov. Katja Sreš, ki deluje v sklopu mreže Plan B za Slovenijo, je manj kritična in priznava, da so na ministrstvu veliko njihovih pripomb upoštevali: “Ukrepi so realni, manjka le ambicioznejši del na preprečevanju odpadkov in ukrepih za večje preusmerjanje odpadkov v recikliranje in kompostiranje.”
Kdo bo odgovoren, če ciljev ne dosežemo?
Janja Leban, vodja službe za varstvo okolja pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), pohvali, da smo ” končno dočakali oba programa”, a se tako kot okoljevarstveniki sprašuje o kakovosti uporabljenih podatkov. Iz osnutkov je težko razbrati, “kje smo dobri, kam se je treba prednostno usmeriti, ali imamo dovoljšne – morda presežne kapacitete za ravnanje z odpadki”. Podpira pa ukrepe za preprečevanje odpadkov, povezane s proizvodno in storitveno dejavnostjo, kjer po njenih besedah nastane 80 odstotkov odpadkov. Janko Kramžar iz Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS, sicer tudi direktor ljubljanske Snage, pa je poudaril, da v programih manjka določba, “kdo bo odgovoren za doseganje ciljev, kako bomo spremljali izpolnjevanje ciljev in kaj bomo naredili, če jih ne bomo dosegli”. Spomnil je, da o krožnem gospodarstvu govorimo že 25 let, “a žal se tudi tokrat ukvarjamo z zadevami, ki so pri dnu piramide, manjkajo pa sistemski ukrepi”.
Do obeh osnutkov programov, ki sta v zaključni fazi, so kritični opozicijski poslanci. “Polovica Slovenije ima rešen problem odlagališč, druga ne, tako morajo nekatere občine odpadke voziti v druge občine,” je opozoril poslanec SDS Zvonko Lah. A ukrepov na tem področju vlada ni predvidela, kot tudi ne konkretnih rešitev po območjih ali branžnih odpadkih, je dodal njegov strankarski kolega Ljubo Žnidar. “V Sloveniji ni bilo nacionalnega pristopa k reševanju odlaganja odpadkov od osamosvojitve, to je bilo bolj ali manj prepuščeno občinam. Tako so se določene regije pripravljale na odlaganje odpadkov v prihodnosti, so pa tudi regije, ki rešitve nimajo – tam se gremo komunalni turizem, vozimo odpadke v druge občine ali druge države. To se opazi na položnicah.”
Povezava:
NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!
Comments