Ohranimo vir življenja–odgovor na članek v P.N.
Ohranimo vir življenja
Voda je tako kot zrak ena izmed osnovnih potreb za življenje, ki pa jo želijo nekateri izkoristiti za dobre zaslužke. Na to nas opozarja novinarka Tina M. VALENČIČ v članku objavljenem v Primorskih Novicah z naslovom »Zlato pravilo je v ustavi, pravice do vode (še) ni«. (članek objavljen SPODAJ) Korektno izpostavlja dejstva in navaja nekaj imen, ki naj bi se zavzemala, da bi bila pravica do vode zapisana v Ustavo RS. Želim ga dopolniti s podatki, da so se tudi drugi, veliko prej, zavzemali, da se uredi zakonodaja na tem področju.
V mednarodni okoljski organizaciji Alpe Adrija Green smo že leta 2013 poslali poslancem v takratnem DZ RS javno zahtevo naj takoj ukrepajo in naj sprejmejo ustrezno zakonodajo s katero s katero, bi izničili EU direktivo in z njo preprečili odtujevanje osnovnih človekovih pravic – pravice do vode. Kot smo pričakovali, nam ta dopis poslanske skupine niso niti odgovorile, pa tudi mediji v Sloveniji nas niso jemali resno. S podpisom direktive s slovenske strani so se na široko odprle vrata privatizaciji vodnih virov.
Leta 2014 smo v AAG sprevideli dejstvo, da Slovenija brez zadržkov želi podpisati sporazum TISA, ki bi samo še potrdil že podpisano EU direktivo in bi omogočil izvajanje storitev iz drugih držav podpisnic tega sporazuma v Sloveniji, med drugim tudi storitve na področju vodnih virov. V kolikor bo ta sporazum dokončno podpisan in DZ ne bo ukrepal bomo odprli vrata tudi čez-atlantskim državam, da pridobijo koncesije za upravljanje z našimi vodnimi viri. V AAG smo zaradi tega takoj pričeli zbirati podpise z pomočjo e-peticije, proti podpisu tega sporazuma s strani Slovenije. V mesecu decembru 2015 smo to peticijo poslali vsem državnim organom, ki so na kakršni koli način vključeni v razpravo o temu sporazumu. Odgovorili so nam samo iz ministrstva za gospodarstvo, da oni ta sporazum podpirajo, saj bo prinesel velike koristi za Slovenijo. Tak odgovor, lahko napiše le nekdo, ki mu je v interesu privatizacija vodnih virov in bo iz tega naslova nekaj pridobil. Peticijo smo poslali tudi poslanskim skupinam v DZ RS ter EU poslancem vendar smo dobili odgovor samo od dr. Šoltesa, ki se prav tako s tem sporazumom ne strinja.
V AAG smatramo, da bodo v Sloveniji, večino vodnih virov prevzeli tujci v kolikor ne bomo takoj ukrepali, saj voda postaja največje naravno bogastvo na svetu. Že doslej je znanih 50 vojn za vodo, kot navaja dr. Paolo Forti iz bolonjske univerze. Še posebej bi morali skrbeti za vodo kot javno dobrino v Sloveniji. Že sedaj jo več kot polovico državljanov pijemo iz kraških zajetij, ki nimajo samočistilne sposobnosti. Onesnaženost s PCB in mrtvi v dolini Krupe in ukinjeno črpanje Timave nas očitno niso nič naučili.
Opozoril bi še na dve manjši nerodnosti v omenjenem članku. Le 0,007% vse vode na našem planetu je na voljo za pitje. V Italiji so res z referendumom izničili poskus privatizacije. Lokalne oblasti so ga zaobšle z ustanavljanjem podjetij, v katerih je privatni kapital.
Vojko Bernard, predsednik mednarodnega okoljskega središča AAG, Jesenice
Zlato pravilo je v ustavi, pravice do vode (še) ni
PRIMORSKE NOVICE – sobota, 13. februar 2016, 06:00
Da naš “modri planet” sestavlja večinoma voda, so nas naučili že v osnovni šoli. Povedali so nam tudi, da je od 70 odstotkov mogoče piti le odstotek vode. Pa najbrž tudi to, da je ta odstotek sila nepravično porazdeljen. Tedaj smo morda zamahnili z roko in s statistiko, da je Slovenija vendar ena bolj vodnatih dežel. A kaj bi se zgodilo, če bi morali svoje vodne vire privatizirati? In – ali nemara tega že ne počnemo?
Evropski poslanci so pred nekaj dnevi pogajalcem EU o mednarodnemu sporazumu o storitvah, bolj znanim pod imenom TISA, poslali priporočila, česa si v sporazumu želijo in česa ne.
Čeprav so se evroposlanci zavzeli, da bi sporazum, o katerem se pogaja 52 držav članic Svetovne trgovinske organizacije, evropskim ponudnikom olajšal dostop do mednarodnih trgov, hkrati pa ne bi ogrozil evropskih javnih storitev, kulture, delovne zakonodaje, okoljskih standardov ter varstva potrošnikov in podatkov, to še ne pomeni ničesar. Glavna pogajalka v imenu Evropske unije je namreč Evropska komisija, ki ji evropski parlament le podaja predloge o postopanju v okviru pogajanj.
In nobenega zagotovila ni, da bo pogajalka parlamentarna priporočila tudi upoštevala. Ali, kot je dejala podpredsednica Skupine Zelenih v evropskem parlamentu Ska Keller: “Resolucija o priporočilih vsebuje nekatere pozitivne elemente, kot je zahteva po jasni in nedvoumni izključitvi vseh javnih storitev in storitev, ki so v javnem interesu (kot sta voda in zdravstvo) iz pogajanj. Vendar pa to še ne pomeni ničesar, če bo Evropska komisija ignorirala zahteve evropskega parlamenta.”
Pravica le za nekatere
Zakaj pravzaprav takšen strah pred sporazumi, kot je TISA, in pred tem, kaj bo v njih pravzaprav dejansko zapisano? Prav zaradi strahu, da bo ta in podobni sporazumi, kot sta TTIP ali CETA, na široko odprl vrata privatizaciji vsega, kar je javno. Ne le šolstva, zdravstva in kar je še ostalo javnih storitev v državah Evropske unije, pač pa tudi privatizaciji tiste dobrine, brez katere človek ne more preživeti, kot ne more brez zraka – privatizaciji vode.
Strah, da bodo ti sporazumi krepko posegli v pravico do črpanja in distribucije vode, ki jo bodo izkoristile velike korporacije, namreč sploh ni tako brezpredmeten. Multinacionalke, kjer menijo, da je voda živilo in da mora kot takšno imeti na trgu ceno, so resničnost. In potreben je le en klik na spletu, da si lahko vsakdo ogleda film švicarskega raziskovalnega novinarja Resa Gehrigerja z naslovom Ustekleničeno življenje, ki prikazuje delovanje največje proizvajalke hrane in pijač na svetu (tudi ustekleničene vode) multinacionalke Nestle.
Voda je namreč pravica le za nekatere. Kar milijarda ljudi, torej sedmina svetovnega prebivalstva, nima dostopa do pitne vode. Zaradi bolezni, povezanih z onesnaženo vodo, vsak dan umre vsaj 35.000 ljudi. Del teh zgodb je povezan tudi z multinacionalkami. Predvsem tam, kjer so še vedno doma korupcija, šibka zakonodaja na področju vodnih virov ali slabo upravljanje z vodnimi viri in slaba komunalna infrastruktura. Tu korporacije namreč najlaže najdejo bazen, kjer lahko vodo “sprivatizirajo”, ustekleničijo in prodajajo po cenah, ki so marsikomu nedostopne. Po ogledu filma (ali pa države same) je mogoče videti, da je v nekaterih državah tretjega sveta “privatizirana” voda dražja od bencina. Denimo v Nigeriji, kjer plastenka vode Nestle stane 100 nair, liter bencina pa 65 nair. Ker so v enem tamkajšnjih mest zaradi korupcije in slabega upravljanja javne oskrbe z vodo prebivalci odvisni od v plastičnih vrečkah pakirane vode sumljive kakovosti, plastenka Nestlejeve vode pa je za nižje družbene sloje bistveno predraga. Mogoče je slišati, da je Nestle v mestu v Pakistanu izkoristil slabo komunalno infrastrukturo, kjer vodovod ni bil obnovljen že več kot 30 let in zato kuje dobiček s prodajo ustekleničene vode. Da v slumih porabijo polovico dnevnega proračuna za vodo …
Selektivna pravica
Če so države tretjega sveta za marsikaterega Evropejca (in Slovenca) predaleč, se lahko ozremo bliže, skoraj na domači prag.
Evropska unija je v času ekonomske krize od držav, ki so se znašle v primežu dolgov, kot so Grčija, Irska, Portugalska in Španija, zahtevala privatizacijo vodovodnih podjetij. V Grčiji so mesta koncesije za oskrbo z vodo podelila zasebnim koncesionarjem, pravijo v Združeni levici, saj naj bi tako napolnila svoje blagajne in rešila problem oskrbe in vzdrževanja javnih vodnih sistemov. “In kaj se je zgodilo? Neučinkovito vzdrževanje vodnega sistema je samo še poslabšalo kakovost vode, zato so vodo začeli klorirati, kar je posledično vplivalo na dvig cen za oskrbo s slabo vodo. Tudi v Bolgariji je vlada, da bi se izognila stroškom obnove vodovoda v Sofiji, tega prodala družbi korporaciji United Utilities, ki se ukvarja z upravljanjem vodnih virov in z omrežji. Ta je cene vode v slabih desetih letih podražila za več kot 300 odstotkov, do obnove vodnega omrežja sploh ni prišlo, medtem pa si je direktor korporacije odmeril letno plačo 400.000 evrov,”poudarjajo v Združeni levici. Na Portugalskem pa so zaprli celo javne pipe na trgih, ko so upravljanje vodnih omrežji prevzela zasebna podjetja.
V državljanski pobudi Right2water Slovenija pa so na svoji facebook strani zapisali, da je cena dobave vode po privatizaciji na Portugalskem poskočila za 400 odstotkov, ne da bi ob tem kar koli vložili v infrastrukturo. Podobno naj bi se zgodilo v Angliji, na Škotskem, kjer so se privatizaciji izognili, pa so cene in kakovost vode ostale nespremenjene. V Berlinu naj bi vodne vire celo odkupovali nazaj …
Zapisano v ustavo
Pred tremi leti se je želja po privatizaciji vodnih virov preselila tudi na domača tla. Leta 2012 sta Svet EU in evropski parlament predlagala direktivo o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki naj bi skozi stranska vrata odprla možnost privatizacije vodnih virov. Resolucijo je podprla tudi Slovenija.
Da pa je bila spisana v interesu kapitala, naj bi potrdila kar Evropska komisija sama, ki je priznala, da so osnutek resolucije pisali veliki koncerni.
Nasprotovanje tej direktivi je privedlo do prve evropske državljanske pobude Right2Water, ki je zbrala skoraj 1,9 milijona podpisov o umiku direktive, več kot 20.000 podpisnikov je iz Slovenije. Njeni pobudniki so pozvali Evropsko komisijo, naj prizna univerzalni dostop do vode ter odstranjevanja odpadnih voda kot človekovo pravico in se zaveže, da se oskrbe z vodo v EU ne liberalizira.
Kljub vsemu pobudniki peticije opozarjajo, da zadeva še zdaleč ni končana. Pravica do vode namreč v evropski zakonodaji še vedno ni opredeljena kot temeljna človekova pravica.
Pred dvema letoma se je za zapis pravice do vode v ustavo pri nas zavzel državni svet, ki je poslancem naložil, naj v ustavo zapišejo, da so vodni viri javno dobro in naj se oskrba z vodo zagotavlja v obliki neprofitne javne službe. Predlog za razpravo v parlamentu je tedaj vložil poslanec Brane Golubović. A je koalicija Alenke Bratušek še pred razpravo oziroma samim glasovanjem razpadla.
Da bi bilo to nujno, govorijo zgodbe, ki se v Sloveniji že dogajajo in po mnenju nekaterih strokovnjakov kažejo, da si privatizacija vode po tihem utira pot tudi na naše ozemlje.
Ko je Heineken pred časom kupil Laško, je evropski poslanec Igor Šoltes nakup pokomentiral z besedami: “Heineken je kupil pivovarno predvsem zaradi vodnih virov, ki so bistvo piva. To vsi dobro vemo. Vse ostalo se da nadomestiti. In to je bistvo zgodbe. Ne bo povečal prodaje Uniona in Laškega in sebi delal konkurence. Ampak bo očitno s to vodo izboljšal kakovost svojega piva.” Vodni viri iz vrtin v Ljubljani in Laškem, ki jih multinacionalka lahko črpa do leta 2035, predstavljajo skoraj dve tretjini slovenske vode, namenjene živilski industriji. No, povedati velja, da smo prodali tudi Drogo-Kolinsko in Radensko …
Prva, ki bi privatizacijo vode zakonsko povsem omejila, Slovenija vsekakor ne bi bila. Proti privatizaciji vode so se predlani z referendumom izrekli naši sosedje Italijani. Nizozemska pa je prodajo vodnih virov prepovedala že pred desetletjem.
TINA M. VALENČIČ
Povezava:
コメント