ODZIV KOPRSKEGA IMUNOLOGA: "Anticepilstvo je posledica ravnanja farmacije, zdravnikov in minist
Na članek o pismu pediatrinje Bernarde Vogrin se je odzval koprski mikrobiolog in imunolog Gorazd Pretnar. Spomnimo, na Facebooku je zaokrožilo pismo, ki ga je Vogrinova napisala zaradi več primerov zavračanja cepljenja. Starše je ob tem pozvala, naj za svojega otroka poiščejo drugega osebnega zdravnika, saj se je znašla v “hudi osebni stiski”.
Gorazd Pretnar
O tem, kako in zakaj se je pediatrinja Bernarda Vogrin iz Lenarta znašla v hudi osebni stiski, kot je dejala, in kako je pojasnila ugovor vesti, si lahko preberete na tej povezavi. Na njeno pismo se je odzval koprski mikrobiolog in imunolog Gorazd Pretnar, ki opozarja, da ljudje radi pozabljamo na primerjavo zdravnikov in na to, da je globalno gledano medicina podiplomski študij.
“Ne gre za poveličevanje podiplomskega študija, ampak za dejstvo, da je doktorat licenca, ki pove, da je posameznik sposoben in usposobljen samostojno raziskovati. Tega za zdravnike slovenskih medicinskih fakultet ne morem trditi,” pravi Pretnar in dodaja:
“Pomanjkanje sposobnosti in usposobljenosti za samostojno delo ima za posledico predajo, kot jo vidimo v pismu zdravnice s hudo osebno stisko. Do slednje ne bi prišlo, če bi bila sposobna in usposobljena ustvariti si svoje strokovno mnenje na podlagi objavljenih znanstvenih člankov peer review.”
Pretnar se ob tem strinja, da tematika cepljenja ni preprosta, a se osebno kot mikrobiolog in imunolog ne uvršča niti med tako imenovane “anticepilce” niti med slepe zagovornike cepljenja, kakršnega poznamo danes. “Svoje mnenje si ustvarjam na podlagi dobrih znanstvenih člankov, s precejšnjo mero skepse. Vendar se čedalje bolj nagibam k dejstvu, da z obstoječimi vakcinami nekaj ni v redu,” pojasnjuje Pretnar.
Kot poudarja, predvsem ni v redu odnos medicine do ljudi. “Ne gre pozabiti, da gre za populacijo, ki je odrasla ob internetu. Med njimi so strokovnjaki medicine, biologije, biokemije, genetike, farmacije, toksikologije, ki imajo svoj krog prijateljev,” opominja Pretnar. V teh krogih si izmenjujejo mnenja, nastaja pa svetovna paradigma skepse mladih staršev do cepljenja.
“Razumljivo. Še posebej ob dejstvu, da vedo, da po njihovi smrti država ne bo poskrbela za njihove otroke, ki so poškodovani zaradi cepljenja. Kdo si želi svojega potomca pustiti na milost in nemilost družbi, ko pa leta ni sposoben poskrbeti zase zaradi posledic cepljenja. Pa četudi gre za en primer na tisoč. Z otroci ne igramo ruske rulete,” je odločen Pretnar. Kot zatrjuje, je tako imenovano “anticepilstvo” posledica ravnanja farmacije, medicine in ministrstev za zdravje, ki se izraža v eni sami besedi – nezaupanje. “Ali je upravičeno? Po mojih izkušnjah lahko odgovorim pritrdilno,” odgovarja Pretnar.
Če vas zanima in bi želeli o zadnjih raziskavah v zvezi s cepljenjem prebrati več, je na tej povezavi na voljo strokovni članek, sicer v angleškem jeziku. Gre za znanstvene izsledke raziskovalcev Antoniette Gatti in Stefana Montanarija.
GREENHORN SCIENTISTS
Gorazd Pretnar
Pred dnevi sem govoril o znanju slovenskih zdravnikov in pri tem pripomnil, da mi je bistveno bližji sistem izobraževanja v katerem sta npr. pravo in medicina podiplomski študij. Diskriminatorno bi bilo, tako do družboslovja kot do naravoslovja, da ne bi omenil devalvacije podiplomskega študija v slovenskem prostoru in širše. Akademski prostor z redkimi izjemami zaseda populacija, ki jo brez sramu lahko poimenujemo »greenhorn«. Odlikuje jo vasezaverovana zaletavost ob pomanjkanju izkušenj. Seveda so izjeme, ki bi po starem sistemu zlahka opravile »rigoroz« in si zaslužile prostor v akademski sferi predčasno. Težko bi me bilo prepričati, da je doktorski naziv pridobljen v dveh do treh letih ekvalent nekdaj zrelemu post diplomantu S štiri letnim magisterijem in dodatnim štiri letnem doktorskem podiplomskem študiju. Danes je praktično in teoretično skoraj nemogoče posamezniku ali skupini prestopiti paradigmatični znanstveni okvir. Če pa je ugotovitev v nasprotju z ekonomskim interesom multinacionalk, je to misija nemogoče. Redki so, ki to zmorejo in uspejo v času svojega življenja doživeti publiciteto svojih izsledkov. Večinoma se takšne posameznike etiketira, diskriminira in eliminira. Naravoslovcem podnapisi niso potrebni. Družboslovcem, pa je potrebno povedati, da napisano pomeni to, da je onemogočena temeljna možnosti, da bi s publikacijo dosegli ponovitve poskusa-ov, ki bi potrdil ali ovrgel nove izsledke. Mnogi raziskovalci se v takih primerih zatečejo v plačljive publikacije ali publikacije vsem dostopne na internetu. To je vsaj minimalna špranja za prestop paradigmatičnega okvira, ki pred leti ni bila mogoča. Ta »špranja« je običajno pospremljena v svetovnem merilu z različnimi slabšalnimi izrazi kot je “predatory publishers” junk science. Če je samo etiketiranje, je še sreča. Velikokrat so posamezniki, ki raziskujejo nezaželeno tematiko eliminirani z obdolžitvijo ponarejanja rezultatov. V ta prostor populacija salonskih»greenhorn« raziskovalcev seveda vstopa neizkušena in vleče napačne zaključke, ter se vede stanu neprimerno. Marisikdo od salonskih »greenhornov« bere nanotoksikologijo skozi paradigmatičen okvir toksikologije in zamahne z roko, češ nizke koncentracije. Tisti, ki nanotoksikologijo beremo in gledamo skozi hormetično načelo, objavljeno v reviji Nature, smo upravičeno zaskrbljeni, še posebej ko so v igri cepiva.
Comments