Odpadki iz Rcera na sežig vse do Dunaja – članek in odmev na njega
Smeti čez mejo: Prevoz v avstrijsko prestolnico, ker doma ni dovolj zmogljivosti za energetsko obdelavo ostanka odpadkov.
AVTOR: fotograf
Ljubljana – Snagi na Barju kljub visokim deležem ločenih odpadkov, strategiji »brez odpadkov« (zero waste) in eni »najsodobnejših tovarn smeti« ostajajo odpadki. Ker v Sloveniji ni dovolj zmogljivosti za njihovo predelavo, jih bodo iz Ljubljane vozili v sežig na Dunaj. Zato so sklenili dogovor z mestom Dunaj o medkomunalnem sodelovanju pri ravnanju z odpadki. Dogovor ureja prevzem odpadkov vrste lahka frakcija iz regijskega centra za ravnanje z odpadki (Rcero) na Barju in njihovo termično obdelavo na Dunaju. Kot so zapisali na Snagi, dogovor predvideva zgolj pokrivanje stroškov, ki nastanejo pri obdelavi odpadkov, in ne doseganje dobička, saj obe pogodbeni stranki v več kot 80 odstotkih poslujeta v javnem interesu. Kot je v zvezi s sklenitvijo dogovora pojasnila predstavnica Snage Nina Sankovič, pri postopku mehansko-biološke obdelave odpadkov, ki poteka v objektih Rcera in katere cilj je izločitev čim večjega možnega deleža sekundarnih snovi, nastajajo nekateri produkti, za katere je treba zagotoviti prevzem in nadaljnjo energetsko obdelavo. Eden takih je lahka frakcija, ki se deli na visoko- in nizkokalorično. »Za nizkokalorično lahko frakcijo (LF-B) je predvidena predelava v gorivo ali energetska obdelava, obdelovalne zmogljivosti domačih prevzemnikov pa so polno zasedene. Zato smo za oddajo te vrste lahke frakcije prisiljeni poiskati dodatne zmogljivosti obdelovalnih obratov v tujini,« odločitev za prevoz odpadkov na slabih 400 kilometrov oddaljeni Dunaj pojasnjujejo na Snagi. Kot pravijo, del lahke frakcije iz Rcera Ljubljana prevzamejo domači ponudniki, »ne zmorejo pa prevzeti celotnih količin«. Sankovičeva dodaja, da je trenutno na območju Evropske unije velik presežek odpadkov za energetsko obdelavo, saj so kapacitete številnih obratov polno zasedene, cene za prevzem in nadaljnjo obdelavo pa zato naraščajo. Zato, poudarjajo, je velika prednost sodelovanja z Dunajem v tem, da »ne temelji na profitnih predpostavkah«. Vsak dan do pet pošiljk na Dunaj Dogovorjena cena za prevzem LF-B je 54 evrov na tono. Kot pojasnjujejo, je dogovor dolgoročen, do konca junija pa je predviden prevzem 8000 ton lahke frakcije – pod pogojem, da Snaga pridobi ustrezna dovoljenja. Na vprašanje, zakaj Dunaj in ne kakšna bližnja sežigalnica, do katere bi bil prevoz cenejši (pa tudi za okolje manj obremenjujoč), na Snagi pravijo, da so preverili možnost sodelovanja z večino obratov v regiji in lani izvedli dve javni naročili za oddajo produktov iz obdelave odpadkov, vendar so bile ponudbene cene bistveno višje od cene iz dogovora z Dunajem. V končni strošek sodelovanja z Dunajem bo seveda treba prišteti še stroške prevoza. Na javno naročilo za storitev prevoza pri čezmejnem premeščanju odpadkov so do roka, ki se je iztekel včeraj, prejeli dve ponudbi. Ponudbeni ceni sta 24,8 oziroma 29 evrov za tono, kar pomeni, da bo prevoz stroške povišal za slabo polovico. Razpis predvideva, da bodo vsak dan (ob delavnikih) iz Rcera Ljubljana poslali med dve in pet pošiljk lahke frakcije v skupni teži od 40 do 125 ton. Prevoznik jih bo moral dostaviti v dunajsko sežigalnico Pfaffenau (več o njej lahko preberete v članku na povezavi zgod.be/sezigalnica). Kdaj bodo s prevozom odpadkov v Avstrijo začeli, je odvisno od postopka izbire prevoznika in predvsem od pridobitve soglasij, potrebnih za prevoz odpadkov čez mejo. Kot pravijo na Snagi, so se pridobivanja soglasja za čezmejno pošiljanje odpadkov lotili konec leta: »Ljubljanska Snaga je tako prvo javno podjetje v Sloveniji, ki samostojno pridobiva tovrstno soglasje z namenom neposrednega sodelovanja z ekonomsko ugodnejšimi tujimi ponudniki obdelave odpadkov.« Premalo zmogljivosti za sežig Z januarjem je področje pošiljk odpadkov v tujino od agencije za okolje prevzelo ministrstvo za okolje in prostor oziroma njihov inšpektorat. Tam pojasnjujejo, da se nizkokalorična lahka frakcija čez mejo lahko pošilja le po vnaprejšnjem postopku pisne prijave in soglasja. Tudi na ministrstvu potrjujejo, da je v Sloveniji premalo zmogljivosti za predelavo tega tipa ostankov. »Iz scenarija nastajanja odpadkov, primernih za termično izrabo, predvsem lahke frakcije in trdnega goriva, je razvidno, da bo iz komunalnih odpadkov do leta 2030 nastalo tovrstnih odpadkov za 90 megavatov vhodne toplotne moči goriva. V okviru javne službe je v savinjski regiji zagotovljenih 20 megavatov.« V Celju namreč deluje edina sežigalnica pri nas, katere zmogljivosti pa so majhne, po podatkih iz lani sprejetega programa ravnanja z odpadki lahko sežgejo slabih 25.000 ton na leto. V preteklosti se je govorilo, da bi država sežigalnico oziroma objekt za energetsko obdelavo odpadkov gradila bodisi v Ljubljani ali v Mariboru, a odločitev v zvezi s tem ni bilo. V Ljubljani je v prostorskih načrtih predvidena lokacija ob toplarni v Mostah, kjer pa so nasprotovanje tovrstnemu posegu hitro izrazili okoliški prebivalci in nekatere okoljske organizacije. Izvoz v Avstrijo in na Madžarsko Na ministrstvu pravijo, da bi sedanje naprave v Sloveniji (sežigalnice, industrijske naprave, večje kurilne naprave) potencialno lahko zagotavljale termično izrabo odpadkov, »vendar navedenega ni možno izkoristiti v krajšem času, in sicer iz različnih razlogov – ureditve prostorskih načrtov, pridobitve okoljevarstvenih dovoljenj, tehničnih rešitev in družbene (ne)sprejemljivosti. Trenutno se obdelani gorljivi komunalni odpadki izvozijo v sosednje države.« Tudi v programu ravnanja z odpadki je ministrstvo prednost pred gradnjo sežigalnice, ki da je »razmeroma draga možnost obdelave komunalnih odpadkov in bi bistveno podražila ravnanje s komunalnimi odpadki v Sloveniji«, dalo sežigalnicam oziroma drugim objektom za energetsko predelavo odpadkov v tujini, saj da je ponudba na tem področju »precejšnja in tudi cenovno zanimiva«. Čeprav priznavajo, da »čezmejna energetska predelava goriva iz komunalnih odpadkov ne zagotavlja dolgoročne samozadostnosti Slovenije na tem področju«. Glede na podatke iz lani izdanih soglasij največ ostanka odpadkov po mehanski obdelavi izvozimo prav v Avstrijo – v letu 2016 so štiri podjetja, Cerop, Curator nova, Saubermacher in Kostak, dobila soglasja za izvoz 82,5 tone odpadkov. Sledi Madžarska, kamor naj bi lani odpeljali do 67 ton odpadkov, soglasja za manjše količine pa so bila izdana še za Slovaško (13 ton) in Hrvaško (5 ton).
Odmevi na članek:
Alpe Adria Green:
Ljubljanski odpadki na sežig na Dunaj – Zero west v pozabo
V sobotnem Delu ste objavili članek z naslovom Odpadki iz Rcera na sežig vse do Dunaja
Očitno je članek dobil zeleno luč za objavo šele po zaključni prireditvi Zelena Ljubljana, ker pa razkriva našo energetsko potratnost je se moramo s komentarjem odzvati nanj.
Kar nekaj nas je že od začetka dvomilo v uspeh projekta Zero Weste, zaradi obilne finančne podpore društva Ekologi brez meja s strani državnih organov, pa je bilo za potrditev naših dvomov potrebno počakati do zloma samega projekta. Morda objava članka prav zato sovpada z zaključkom dejavnosti v sklopu projekta Ljubljana – Zelena prestolnica Evrope 2016. Ob zaključki smo doživeli podpis pogodbe med mestoma Dunaj in Ljubljana o sežigu nekaj tovornjakov ljubljanskih odpadkov dnevno. To bi sicer lahko končalo med drobnimi lokalnimi vestmi, če se avtorica objavljenega članka ne bi potrudila in izbrskala podatke o količini odpadkov, ki jih iz Slovenije letno odpeljemo na sežig v tujino (gre za 177 tisoč ton).
Ker so ob uporabi ustrezne tehnologije odpadki učinkovit energent, na ta način podarimo proizvedeno električno in toplotno energijo v tujino. Še več, za to lastnikom tujih sežigalnic celo plačujemo. V neki ne tako daljni preteklosti je bilo tudi pri nas precej govora o termični obdelavi odpadkov v Sloveniji s približno tolikšno zmogljivostjo, kot je predmet omenjene pogodbe. Vsa zgodba se je iz nam neznanih razlogov nekje ustavila. AAG promovira energetsko neodvisnost države z rabo domačih trajnih in obnovljivih virov energije s ciljem nadomeščanja rabe fosilnih goriv, omenjeno dejanje pa celotno zgodbo pomika v povsem drugo smer. Ob tem velja poudariti, da vsa načela o trajnosti, okoljski vzdržnosti in kakovosti življenja, na katerih temelji očitno nezaslužen naziv Zelena prestolnica Evrope 2016 ne pomenijo, da mesto svoje odpadke preprosto odpelje nekam drugam in težave (ali priložnosti) z njimi naprti (podari) nekomu drugemu, ampak da na ustrezen način samo poskrbi zanje. Če jih ob tem uspe pretvoriti v čisto energijo in ob tem zmanjšati porabo fosilnih goriv, toliko bolje.
Zasnova sistema termične obdelave odpadkov je projekt, ki presega meje posamezne občine ali podjetja. Zahteva sodelovanje lokalnih skupnosti, izvajalcev komunalnih dejavnosti in gospodarskih družb, ki izvajajo samo termično obdelavo oziroma sežig. Zato ponovno predlagamo vzpostavitev konzorcija, ki bi pripravil ustrezen projekt in pristopil k izvedbi. Kot prve deležnike takšnega konzorcija vidimo ljubljansko Energetiko, Holding Slovenskih Elektrarn ter Eles. Eles je v tej navezi pomemben kot lastnik energetske infrastrukture na lokaciji TET2, HSE kot največji proizvajalec električne energije, ljubljanska Energetika pa kot podjetje z največ tovrstnega znanja. Kot najprimernejšo lokacijo za postavitev tovrstnega objekta seveda predlagamo prostor bivše TET 2 v Trbovljah. Trbovlje so ob tem v središču slovenskega železniškega križa, kar omogoča cenovno in okoljsko primeren dovoz odpadkovin zmanjšanje tovornega prometa s cest. Očitke o okoljski nevzdržnosti postopkov sežiga v sicer okoljsko obremenjenem Zasavju vnaprej zavračamo, saj sodobne tehnologije, seveda z ustreznim vložkom ( nenevarnimi odpadki), omogočajo sežig s izpusti, ki so daleč pod dovoljenimi vrednostmi. Dokaz temu so delujoče naprave v več evropskih mestih in to v državah z visoko ravnjo okoljske ozaveščenosti in temu ustrezno strogimi predpisi in nadzorom delovanja.
Istočasno bi se odpadna toplota iz postopka sežiga lahko uporabila za sušenje blata iz komunalnih čistilnih naprav, kar bi omogočalo njegovo uporabo kot dodatka v postopkih sežiga. Letno se teh snovi zbere in izvozi čez mejo vsaj 50 tisoč ton, seveda moramo pri tem odšteti izvoz nevarnih odpadkov, ki se vrši v RS večinoma nelegalno, da bi si podjetja zmanjšala stroške.
Sežig smeti ogroža naziv občine brez odpadkov
Pogodba Snage z Dunajem: Ljubljana krši pravila koncepta nič odpadkov, zato bi jo lahko izključili iz mreže.
Maša Jesenšek – sob, 21.01.2017, 09:00
AVTOR: fotograf
Ljubljana – Zaradi pogodbe o sodelovanju z mestom Dunaj, ki predvideva odvoz ostanka odpadkov v sežig v eno od dunajskih sežigalnic, bi bila lahko ljubljanska občina ob članstvo v mreži Zero waste (nič odpadkov), s katerim se mesto sicer rado pohvali.
V društvu Ekologi brez meja, nacionalni organizaciji za izvajanje mednarodnega programa Zero waste v Sloveniji, so o namerah Snage za sežiganje oziroma energetsko obdelavo ostanka odpadkov iz ljubljanskega Rcera na Dunaju izvedeli iz našega poročanja. Odločitev Snage je sporna, ker je v nasprotju s konceptom zero waste – eden od pogojev za občino brez odpadkov je nasprotovanje sežiganju odpadkov. Kot je povedala predstavnica društva Katja Sreš, jim Snaga teh načrtov ni razkrila niti na decembrskem srečanju občinskega odbora za zero waste.
Kot poudarjajo v društvu, je bila Snaga ob pristopu seznanjena s pogojem, da koncept predvideva »nasprotovanje kakršnikoli obliki sežiganja ali sosežiganja v že delujočih napravah za termično obdelavo (nad 100 stopinj Celzija) kot v tistih, ki so šele v fazi načrtovanja«. Dodajajo, da so javno podjetje večkrat pozvali, naj jim predloži načrte za nadgradnjo Rcera tako, da »se v postopku naknadnega sortiranja mešanih ostankov izloči čim več materialov, ki se jih še lahko preusmeri v recikliranje«, pa Snaga tega ni storila.
»Snaga zavaja javnost«
Ekologi brez meja poudarjajo tudi, da Snaga pri utemeljevanju svoje odločitve zavaja javnost. Ppredstavnica podjetja za odnose z javnostmi Nina Sankovič je namreč zapisala, da je trenutno na območju EU velik presežek odpadkov za energetsko obdelavo, saj so zmogljivosti številnih obratov polno zasedene. Ekologi brez meja pa opozarjajo na poročilo svetovalnega podjetja na področju okolja Eunomia, ki v maja lani objavljenem poročilu glede zmogljivosti za termično obdelavo odpadkov v enajstih članicah EU ugotavlja, da so v petih državah, Nemčiji, Danski, Nizozemski, Švedski in Belgiji, že zdaj prevelike zmogljivosti za sežig, zato so države prisiljene odpadke uvažati, in napoveduje, da se bo po letu 2026 to zgodilo še v drugih obravnavanih državah, Poljski, Franciji, Veliki Britaniji, Češki, Norveški in Irski.
Čeprav je Ljubljana evropska prestolnica z največjim deležem ločevanja, v društvu poudarjajo, da to za koncept brez odpadkov še ni dovolj. »Ljubljana ima na voljo še celo vrsto možnosti, da količine mešanih odpadkov še zmanjša. Teh priložnosti do zdaj ni izkoristila, po podpisu dolgoročne pogodbe o sežigu pa je velika verjetnost, da jih ne bo niti v prihodnje,« so zapisali v društvu, kjer sicer poudarjajo, da podrobnosti pogodbe z Dunajem še ne poznajo. So pa o njej že obvestili organizacijo Zero waste Europe. Kako se bodo odzvali tam, naj bi bilo znano v prihodnjih dneh.
Izključitev iz mreže?
Ker koncept brez odpadkov ni stvar poljubne interpretacije, so možne tudi izključitve posameznih občin iz mreže, kar se je na primer v Italiji že zgodilo. S podpisom pogodbe z Dunajem sta Snaga in MOL prekršili enega od pogojev za članstvo v mreži Zero waste, pravijo Ekologi brez meja. Ni pa Ljubljana edina od slovenskih članic te mreže, ki odpadke obdeluje v ljubljanskem Rceru in v prihodnosti predvidoma tudi v dunajski sežigalnici. Na Barje vozijo odpadke tudi članice mreže Vrhnika, Log-Dragomer in Borovnica. Toda v društvu pravijo, da članstvo teh občin v mreži ostaja nespremenjeno, saj so »pionirji na področju preprečevanja, ločenega zbiranja in recikliranja v Sloveniji« in že zdaj ločeno zberejo več kot 80 odstotkov komunalnih odpadkov in jih preusmerjajo v snovno izrabo.
Medtem ko Ekologi brez meja menijo, da lahko z uvajanjem ukrepov preprečevanja, ponovne uporabe, ločenega zbiranja in recikliranja količine mešanih ostankov odpadkov postopoma premaknemo k ničli, kar že potrjujejo občine, kjer je mešanih odpadkov manj kot desetina, je informacija o sežigu ljubljanskih odpadkov v avstrijski prestolnici za zagovornike energetske izrabe odpadkov dokaz o neuspehu projekta brez odpadkov.
Zero waste v Sloveniji ni izvedljiv
Z namero Snage smo dobili potrditev, »da projekt Zero waste na ljubljanskem območju ni bil uspešen in je bil samo kamuflaža za pridobivanje nepovratnih sredstev na razpisu ministrstva za okolje in prostor,« menijo v Združenju za energetsko neodvisnost Slovenije. Kot pravi tajnik združenja Božo Dukić, so zagovorniki rabe trajnih in obnovljivih virov energije in tako tudi rabe visokokaloričnih odpadkov za proizvodnjo toplotne in električne energije: »Odvisni smo od uvoza energentov (fosilnih), zdaj pa bomo našo naravno danost (odpadke) izvažali. Kaj takega je mogoče samo v Butalah!«
V Zvezi ekoloških gibanj (ZEG) pa so že leta 2014, pred začetkom gradnje Rcera Ljubljana, opozorili na nesmiselnost visoke investicije ob hkratnem vključevanju MOL v strategijo nič odpadkov. Takrat so v Snagi očitke zavrnili in zapisali: »Za izrabo lahke frakcije smo že našli druge rešitve, s katerimi se lahko deloma ali v celoti izognemo termični izrabi.« A pošiljanje odpadkov v dunajsko sežigalnico zagotovo ne spada med te druge rešitve.
»Ločeno zbrane odpadke je treba predelati doma, ne pa voziti v tujino,« poudarja predsednik ZEG Karel Lipič. Pravi, da koncept zero waste, kot je zamišljen v teoriji, podpirajo tudi v ZEG, »a glede na stanje v Sloveniji na področju ravnanja z odpadki ni izvedljiv«. Odlaga se več kot 30 odstotkov odpadkov, prevažajo jih iz zahodne in osrednje Slovenije v vzhodno in tam odlagajo. S prevažanjem se služi in skriva za konceptom nič odpadkov. Namesto da bi ustvarjali zelena delovna mesta in doma odpadke kot surovine predelovali, gremo še bolj iz sprejetega koncepta ravnanja z odpadki, ki za ločevanjem in ponovno uporabo prednost pred odlaganjem daje termični obdelavi, stanje pri nas orisuje Lipič.
Comentarios