Mnenja in pripombe, predlogi, zahteve Alpe Adria Green (AAG) na Načrt priprave NPVO 2030

Alpe Adria Green je v zahtevanem roku s strani MOP poslal mnenja, pripombe in zahteve na osnutek Načrta priprave Nacionalnega programa varstva okolja do leta 2030.

AAG ima na NPVO 2030 naslednja mnenja, pripombe in zahteve :

1. AAG podpira Načrt priprave Nacionalnega programa varstva okolja do leta 2030, kot tudi združevanje nacionalnih programov za okolje, naravo in vode. Opozarjamo pa, da nivo varstva zaradi tega združevanja ne sme pasti.

2. AAG ugotavlja, da je bil sprejet podoben Nacionalni program varstva okolja 2005-2012 v obliki resolucije (UL 02/2006, str. 17 – 105) in da močno pogrešamo poročilo o izvajanju NPVO v tistem obdobju, ki bi moralo biti priloženo, da bi ga lahko uporabili za dvig kvalitete do 2030. Prav tako pogrešamo NPVO za leta med 2013 in 2017 in poročilo o dogajanju na tem področju v tem obdobju.

3. AAG zelo podpira izhodišče za pripravo NPVO 2030, da so vanj vključene tudi druge politike: gospodarska, energetska, prometna, zdravstvena, vzgojno-izobraževalna, raziskovalno-razvojna in tudi politika do okoljevarstvenih in naravovarstvenih organizacij, kar vse zelo pogrešamo v konkretnih primerih.

4. Glede uporabe mednarodnih aktov kot je navedena Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in 7. okoljski akcijski program EU pa smo rezervirani in predlagamo, da se usmerimo na razmere in varovanje naravnih danosti Slovenije, ki se, ne samo, ne smejo slabšati kot je sedaj trend, ampak močno izboljšati, četudi nad standarde Evrope, ki je znatno degradirana in z osiromašeno biotsko pestrostjo.

5. AAG smatra, po naših izkušnjah, da Resolucija kot akt politike na nekem področju ni pravno zavezujoča (na primer resolucija o Nacionalnem energetskem programu) in se v sodnih postopkih ne upošteva. Upoštevajo se le zakoni in podzakonski akti. Zato je njena korist vprašljiva.

6. Imamo vrsto primerov, kjer se prejšnja resolucija NPVO ni upoštevala. Tako na primer Celjska kotlina še vedno ni sanirana, onesnaževanje Lafarge cementa je preprečilo društvo Eko krog s pravnim postopkom in ne z resolucijo, še vedno imamo onesnaževanje s kurjenjem nevarnih in drugih odpadkov v Salonitu Anhovo. Ogromna sredstva so bila vložena in se še vlagajo v sončne elektrarne z bistveno precenjeno elektriko, tako daleč, da bo zaradi 15 letnih pogodb porabljen denar v višini TEŠ 6, medtem, ko je njihov učinek minimalen. Podoben brezglav kaos ravno poteka na področju vetrnih elektrarn zaradi vztrajanja Direktorata za energijo, mimo vseh drugih resorjev. Grozi uničenje še zadnjih kilometrov prosto tekočih rek Save in Mure zaradi gradnje elektrarn, kar vse je daleč od trajnostnega razvoja, ki ga tudi Načrt 2030 naslavlja. Pozidavamo najboljšo kmetijsko zemljo (svež primer Magna), na golo bi posekali več kot 50 ha gozda (primer Magna) spet zaradi drugega ministrskega resorja. Vsak dela po svoje.

7. AAG zato predlaga kot nujno, da se oblikuje Ministrstvo za razvoj, ki mora biti po pristojnosti nad vsemi ministrstvi, tudi finančnem, ki je krivo za preplačevanje bank. Vsega tega ne bi bilo, če bi tako ministrstvo že imeli. Razvoj Slovenije, ki je zelo občutljiva, mora biti uravnotežen. Vsakokratni predsednik vlade in njegova Služba vlade za razvoj in kohezijsko politiko niso dovolj usposobljeni niti pristojni za celovit razvoj Slovenije, ki ga izredno močno pogrešamo. In to se izredno negativno odraža prav na področju okolja, narave, voda z nesmotrnimi potezami MOP in drugih ministrstev ter vlade in državnega zbora. Tako na primer je celo Zakon o Triglavskem narodnem parku predvidel (10. in 11. člen) razvojne usmeritve in njihovo sofinanciranje in spodbude pa od tega ni bilo nič.

8. AAG zato opozarja, da medresorsko usklajevanje, na katerega se zanaša tudi Načrt 2030 v dolgih letih ni dalo zadovoljivih rezultatov, ampak med ministrstvi poteka trgovina in tako MOP ne brani okolja, niti narave, niti posebej voda pred agresijo drugih ministrstev, na primer energetike, ministrstvo za kmetijstvo ne brani kmetijske zemlje, ampak podleže pritiskom energetike in gospodarstva, ki bi ju moral prisiliti v alternativne rešitve in tako dalje. Vsi skupaj tudi ne delujejo trajnostno in če bi šlo tako naprej, zanamci na primer do 2030 ne bi več imeli prosto tekočih rek in potokov, kmetijske zemlje, ki jo imamo v Evropi izredno malo na prebivalca (študija prof. Lobnik) pa vedno manj, poleg tega pa degradirane krajine – Kras in druge zaradi vetrnih elektrarn, v škodo turističnega gospodarstva in tako naprej.

9. Zato lahko vnaprej napovemo, da bo vsako ministrstvo (z lobiji v ozadju) forsiralo svoje posege v okolje in naravo, vključno z vodami in NPVO 2030 ne bo kvaliteten in trajnostno vzdržen. Posledica bi bila, da bi še naprej žagali vejo specialnega turizma, ki trži čisto okolje in naravo in ki je za podeželje še najboljši vir zaslužka in stalna delovna mesta, kar se je pokazalo tudi v krizi.

10. Prav tako neučinkovita je bila tudi Resolucija o Nacionalnem energetskem programu (NEP). Iz predložene sheme priprave NPVO 2030 in pravnega statusa resolucije kot take ni videti napredka tudi pri NPVO 2030. ReNPVO (2005 – 2012) ima skoraj 90 gosto tipkanih strani Uradnega lista, njene koristi pa v 2017 ni videti. Zato je vprašljiva tudi korist NPVO 2030.

11. Če NPVO 2030 ne bo konkretna, na primer z obvezami sanacije Celjske kotline, ustavitve sežiganja odpadkov Salonita Anhovo v ozki dolini Soče; ukinitvi subvencij za Sloveniji neprimerne vetrne elektrarne; ne obstaja zakonodaja za smrad; zakonodaja za hrup je vedno slabša za prebivalce; industrijske, poslovne, obrtne cone se ne gradijo za več občin skupaj, kar bi racionaliziralo porabo kmetijske zemlje, ampak hoče vsaka svojo; občine imajo slabo pripravljene načrte o dejavnostih na svojih ozemljih ali pa sploh ne in tu je vzrok dolgim postopkom do gradbenega dovoljenja. MOP je pa šel v drugo skrajnost in ukinja soglasja, ter jih spreminja v neobvezna mnenja pri posegih v okolje. Bo NPVO 2030 to popravil? Spet bodo dolgi teksti, obvez in konkretnih rešitev problemov pa ne bo.

12. Ne nazadnje je treba urediti tudi neodvisno financiranje nevladnih organizacij s področja okolja in narave. Problem je v tem, da odvisnost NVO od sofinanciranja MOP in drugih ministrstev večinoma onemogoča kritično držo NVO in s tem izkrivlja sliko stanja okolja in narave in predpisov v Sloveniji. Prav tako je problem v sofinanciranju pravne pomoči, saj NVO ne morejo oblikovati dragih pravnih služb, katerim je država uredila bogat status. Brez pravne udeležbe v postopkih pa je delovanje NVO kot korekcijskega člena vsake družbe onemogočeno. Kajti ministrstva so v službi lobijev, ki zahtevajo škodljive posege v prostor, ki imajo dovolj denarja tudi za pravne postopke, če je treba. Ministrstva večinoma ne branijo okolja in narave, tudi prebivalcev ne. Gre za izrazito nesorazmerje. Samo nekatere zavzete NVO so tiste, ki so zadnje upanje mnogih prebivalcev proti škodljivim posegom.

13. Istočasno z finaciranjem je potrebno spremeniti zakonodajo, kdo lahko zaprosi ali obdrži status v NVO v javnem interesu. Status NVO v javnem interesu ne bi smel pripadati zavodom, ki delajo več ali manj dobičkonosno.

Lep pozdrav!

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard