Kaj je energetska revščina

BOŽO DUKIĆ – ČLAN UO AAG

V zadnjem mesecu se je v slovenskih medijih začel pojavljati izraz oziroma pojem energetska revščina. Sočasno se je začelo odpirati vprašanje, ali bi ta problem morala reševati socialna služba ali naša ekonomija – energetika?

Po mnenju ministrice za infrastrukturo, kamor spada tudi energetika, je izraz energetska revščina oznaka za gospodinjstvo, ki porabi več kot deset odstotkov svojih rednih prihodkov za potrebe ogrevanja in nakup električne energije (ta definicija se je izoblikovala v času zaslišanja na odboru za infrastrukturo pri DZ pred začetkom opravljanja njene sedanje funkcije).

V to skupino zagotovo spadajo enočlanska gospodinjstva v večstanovanjskih kakor tudi v individualnih objektih. Skoraj pri vseh navedenih je mogoče zmanjšati porabo električne energije za obratovanje grelnikov (bojlerjev) s centralno pripravo tople sanitarne vode v večstanovanjskem objektu. V individualnih objektih pa z montažo sanitarne toplotne črpalke. V nekajletni rabi novovgrajene opreme se tovrstne investicije same pokrijejo iz ustvarjenih prihrankov (5–7 let). Večje vprašanje, ki ostaja za zdaj odprto, pa je reševanje znižanja cen ogrevanja, pri katerem nekateri proizvajalci toplote skoraj že dihajo na škrge. Tudi oni bodo morali začeti razmišljati o menjavi fosilnih energentov za trajne energetske vire in tako ustrezno znižati ceno za prodano kilovatno uro toplotne energije.

Ob tem pa je treba vedeti, da smo kot država sicer ratificirali podnebni sporazum, pa ne samo zato, da smo nekaj odkljukali, pač pa zato, da bomo tudi nekaj naredili. In zdaj smo pred tem, da nekaj naredimo ravno na področju energetske revščine. Največ lahko naredimo s pomočjo Eko sklada RS, ki ima namenska sredstva za nakup tovrstne opreme (subvencije), preostalo pa lahko občan(ka) pokrije z ustvarjenimi prihranki ob tekočem obratovanju.

Ob zaključku zapišimo, da energetsko revščino lahko premagamo z nekaj znanja in dobre volje do dela in sodelovanjem s sosedi. V razmislek: 80-litrski električni grelnik porabi za 20–30 evrov električnega toka na mesec, v primeru centralne priprave tople sanitarne vode pa bi smel biti mesečni strošek cca. 7–8 evrov. Ker prihaja čas elektroavtomobilov, se ni treba bati, da elektrodistributerji ne bodo imeli komu prodajati električne energije.