Alpe Adria Green: sežigalnice so najbolj smiselne v mestih
BORUT HOČEVAR – FINANCE
Nadaljujemo s serijo odgovorov okoljevarstvenih organizacij na vprašanje, kako se rešiti nakopičenih odpadkov brez sežigalnic. Tokrat je na vrsti Alpe Adria Green (AAG).
Ena od resnih možnosti za sežigalnico bi bilo po mnenju AAG območje TE-TOL v Ljubljani.
Foto: Borut Hočevar
Vse več ustanov in posameznikov ugotavlja, da brez dodatnih kapacitet za sežiganje odpadkov ne bomo rešili težav s kupi odpadkov. Kakšno je stališče AAG do postavitve novih naprav v Sloveniji in do predelave obstoječih? Kje bi bile primerne lokacije za nove naprave?
Takšni vprašanji smo zastavili okoljevarstveni organizaciji AAG.
Na vprašanje o sežigalnicah so v častniku Finance že odgovorile okojevarstvene organizacije:
● Eko krog: Kako (ne)bi Uroš Macerl rešil težave z odpadki,
● Zero Waste Slovenija in Ekologi brez meja: Najbolj zagrizeni nasprotniki sežiga odpadkov: ‘Ni druge rešitve.’
V daljšem odgovoru so v AAG pojasnili, da »načeloma ne podpirajo izgradnje sežigalnic za kurjenje nevarnih odpadkov brez nadzora javnosti v Sloveniji in na območjih sosednjih držav, ki imajo čezmejni vpliv na zdravje ljudi v Sloveniji«.
Primer čezmejnega vpliva je tržaška sežigalnica odpadkov, “ki še vedno pomeni neposredno grožnjo tudi zdravilišču Debeli Rtič”. Primeri so tudi “kurilne naprave po vsej Sloveniji, za katere pri prvem pridobivanju okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja (OVS in OVD) ni bilo omenjeno, da bodo kot gorivo uporabljali odpadke”.
Vendar pa v AAG nadaljujejo: »Že leta nam je jasno, da brez sežigalnice, narejene po najstrožjih merilih, sprejemljivih za okolje, ne bo šlo. Pošiljati odpadke na drag sežig v tujino in pri tem vedno znova upati, da bodo sosedje sprejeli naš odpad v sežigalnici, oziroma da cena za sežig ne bo previsoka, je diletantsko in neodgovorno početje tako vlade in pristojnih ministrstev kot tudi podjetij, zadolženih za predelavo oziroma odstranjevanje odpadkov.«
In nadaljevanje: »Sedaj, ko imamo pred vrati kupe naših smeti in je cena za njihovo predelavo nesprejemljiva ker tujih prostih kapacitet za poceni predelavo in sežig ni, pa smrdi in se izceja, kupi smeti pa rastejo.«
Kot primer dobre prakse navajajo najmlajšo dunajsko sežigalnico Pfaffenau, »v katero že vozijo naše odpadke, do pet tovornjakov Snage vsak dan iz Ljubljane«.
»Pomislite na stroške sežiga osem tisoč ton odpadkov pri 29 evrih za tono, povečanih za 15 eurov prevoznih stroškov in na nepotrebno onesnaževanja okolja zaradi prevoza, dolgega 500 kilometrov.«
Pfafenau je ena od treh mestnih dunajskih sežigalnic. Leži v mestu jugovzhodno od centra in neposredno ob občutljivih zelenjavnih vrtovih Dunaja. »Torej gre za primerno opremljeno sežigalnico znotraj naseljenega področja ob še kako občutljivih zelenjavnih vrtovih za dnevno prehrano prebivalcev. Glede na kapaciteto 300 tisoč ton bi približno ustrezala slovenskim potrebam,« sklepajo v AAG.
TEŠ bi bil po mnenju AAG »manj primerno mesto«, ker: “Kako zaupati tako odgovorno nalogo nekomu, ko se je izkazal v takšni luči?”
V AAG trdijo, da načeloma ne podpirajo sežigalnic v urbanih naseljih, jih pa je »zaradi izkoristka toplotne energije smiselno postaviti v urbana naselja, ker bi se zaradi njihovega delovanja zmanjšale emisije iz individualnih kurilnih naprav«.
Ena od resnih možnosti bi bilo območje TE-TOL v Ljubljani, »še sploh, če upoštevamo infrastrukturno povezanost, koristno izrabo toplote, pridobljene z sežigom, to je proizvodnjo pare, vroče vode in elektrike s parno protitlačno turbino«.
Mar ne bi bilo smiselno plačevati sežig po sprejemljivih cenah javnih zavodov in prekiniti tudi do 200-odstotne zaslužke posrednikov ter zgraditi povsem novo, najsodobnejšo, okolju in ljudem prijazno sežigalnico od katere bi imeli dvojno korist, ugodnejše komunalne dajatve, nižjo ceno odvoza odpadkov in ogrevanja, kombinirano z energetsko varnostjo, se sprašujejo v AAG.
»Odločilnega pomena so seveda dobra infrastrukturna povezanost, dovolj veliko zaledje odjemalcev toplote ali hlajenja in najkrajše poti dostave odpadkov na sežig. Skratka, optimalen ekonomski izplen in najmanjše možno obremenjevanje prebivalstva in okolja.
Na žalost pa si obstoječe sežigalnice v Celju ne moremo predstavljati kot primerno rešitev. Karkoli se bo načrtovalo, bo treba čim prej. V prid okoliškega prebivalstva pa bomo zahtevali dostop do naprav in zelo natančno ter z najsodobnejšo tehnologijo nadzirali emisije,« so še zapisali v odgovoru, ki ga je podpisal predsednik Alpe Adria Green Vojko Bernard.
Povezave:
Kommentare