2. februar – svetovni dan mokrišč

Svetovni dan mokrišč vsako leto obeležujemo v spomin na 2. februar 1971, ko je bila v iranskem mestu Ramsar podpisana konvencija o mokriščih mednarodnega pomena.

Foto AAG: Mokrišče na Pokljuki

Mokrišča so vsa omočena zemljišča med kopnim in vodnim ekosistemom ter vsa vodna telesa. Zajemajo območja močvirij, nizkih barij, šotišč, stalna in začasna območja proste vode, poplavne površine, manjše stoječe vode in morja, ki ob oseki ne presegajo globine šestih metrov, ter podzemna mokrišča. Večina mokrišč ima poseben status v naravovarstvu, so redka in cenjena zaradi biotske raznovrstnosti.

V Sloveniji med mokrišča med drugim štejemo obalna brakična oz. slana mokrišča (npr. Škocjanski zatok), reke in potoke, jezera, močvirja, mlake, visoka in nizka barja (npr. Pokljuška in Pohorska barja, Zelenci), loke in poplavne gozdove (gozd Dobrava), kraške in druge podzemske hidrološke sisteme (npr. porečje kraške Ljubljanice in Škocjanske jame), ribnike, zadrževalnike, kale, akumulacije, rezervoarje, gramoznice, glinokope, rudniške bazene (npr. Kočevsko jezero), soline (Sečoveljske), poplavljene kmetijske površine (poplavni in mokrotni travniki Ljubljanskega barja, Jovsi), kanale, izsuševalne kanale in jarke.

Tako kot po svetu so tudi v Sloveniji mokrišča precej okrnjena in skrčena. Nekatera so v preteklosti celo želeli zasuti (Škocjanski zatok), druga so bolj ali manj “uspešno” izsušili (Ljubljansko barje), nekatera pa onesnažili ali jih celo potopili. Z rastlinstvom in živalstvom bogata ter pestra krajina, počasi tekoče vode, obrežno rastje, poplavni logi, močvirski travniki in vmesna polja so izginila v dolinah številnih reguliranih rek.

Med Sv. Katarino in Sv. Nikolajem pri Ankaranu se na približno sedmih hektarjih razprostira edini sredozemski slani travnik v Sloveniji. To je za vzhodno jadransko obalo redek, za slovensko pa edinstven primer morskega obrežja, ki ni strmo, kamnito ali peščeno, pač pa muljasto, vlažno in plitvo; vodni režim je zato drugačen kot na flišnatem ali apnenčastem obrežju in v solinah na žalost pa je delno, na debelo, zasuto s smetmi.

Svetovni dan mokrišč vsako leto obeležujemo v spomin na 2. februar 1971, ko je bila v iranskem mestu Ramsar podpisana konvencija o mokriščih mednarodnega pomena. Ramsarska konvencija je začela veljati leta 1975, Slovenija pa je k njej pristopila leta 1992. Države pogodbenice se s podpisom konvencije obvežejo, da bodo izvajale politiko razvoja, ki ne bo ogrožala obstoja mokrišč, ampak zagotavljala smotrno rabo in varstvo ter trajno ohranila biotsko raznovrstnost vseh mokrišč.

Slovenija je leta 2000 s pomočjo Ramsarske konvencije kot mokrišče določila 3525 lokacij, ki pokrivajo 35.650 hektarov površine. Slovenska mokrišča so številna in raznovrstna, a majhna in zelo občutljiva za spremembe. Slovenija ima tri mednarodno pomembna mokrišča, in sicer Sečoveljske soline, Škocjanske jame in Cerkniško jezero.